Kako prepoznati zasvojenost? – Znaki zasvojenosti ali odvisnosti ter pot naprej

Pred desetletji je bila zasvojenost posameznika opredeljena predvsem kot posledica pretirane uporabe alkohola in drog, medtem ko so v današnjem času v ospredju bolj posledice zasvojenosti posameznika od pretirane uporabe pametnih telefonov, družbenih omrežij, igranja video in računalniških iger, iger na srečo, pornografije, seksualnosti. Znaki zasvojenosti se lahko pojavljajo tudi pri drugih, manj očitnih vrstah vedenj, kot je prehranjevanje.

Ali je nekdo zasvojen ali ne, je možno prepoznati na osnovi bolj značilnih znakov odvisnosti in obrambnih mehanizmov odvisnosti, ki se v življenju odvisnika odražajo kot nek ponavljajoč se vzorec odvisniškega vedenja, razmišljanja in čustvovanja.

“Novejša znanstvena dognanja odrivajo zastarele zamisli stare šole, da podedujemo gene za razne bolezni, tudi odvisnosti, in nas učijo, da na lastna življenja, misli, čustva in vedenja lahko vplivamo sami.”

Zasvojenost

Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (American Society of Addiction Medicine – ASAM) zasvojenost definira kot kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na psihološki in biološki ravni.

Pri zasvojenosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru doživela odtegnitveno reakcijo. Zasvojene osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah zasvojenosti zasvojenost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebna. Pri zasvojeni osebi je težava to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje in z njim nadaljevati.

Novejše ugotovitve priznanega kanadskega zdravnika Gaborja Matéja, ki dela z zasvojenimi, kažejo, da razne substance (npr. droge) in vedenja sama po sebi ne povzročajo odvisnosti, temveč je bolj pomembno vprašanje, zakaj so nekateri dovzetni za odvisnost, nekateri pa ne. Zakaj in od kod ta dovzetnost? Zakaj potrebujejo dopamin*, endorfine**? Njegov odgovor je, da se zaradi travmatiziranosti in raznih (pogosto spolnih) zlorab v otroštvu pri ljudeh možganska vezja ne razvijejo pravilno, zaradi česar so ti ljudje kasneje bolj dovzetni za odvisnosti, substance, ki jim lajšajo bolečine, trpljenje in občutek notranje praznine. 

 

Vrste zasvojenosti

  • Kemična zasvojenost ali zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila (tablete).
  • Nekemične ali vedenjske zasvojenosti, kot so hazardiranje oz. kockanje, deloholičarstvo oz. zasvojenost z delom, zasvojenost z odnosi, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, prehranjevanjem, video igrami, igrami na srečo, internetom itd.

 

Splošni znaki zasvojenosti so:

  • pomanjkanje nadzora oziroma nezmožnost vzdržati se določene substance ali načina obnašanja,
  • opuščanje vsakodnevnih obveznosti in ignoriranje medosebnih odnosov,
  • ignoriranje rizičnega obnašanja (npr. souporaba igel in ostalega pribora za injiciranje, vožnja pod vplivom alkohola idr.),
  • fizični učinki: pojavljanje kriz ali razvoj tolerance, ki vodi v večanje odmerkov substanc.

 

Znaki odvisnosti ali zasvojenosti

Za vsako odvisnost je značilno, da se v vedenju in razmišljanju posameznika pojavijo značilni znaki, ki označujejo odvisnost in po katerih lahko odvisnost prepoznamo. Ni nujno, da so vsi znaki vedenja vedno prisotni ali enako močno izraženi, se pa kažejo pogosto oziroma kot več znakov hkrati, sčasoma pa so izraženi kot nek ponavljajoč se vzorec vedenja odvisnosti. Najbolj so omenjeni znaki značilni za odvisnost od alkohola, drog, tablet, iger na srečo, od odnosov in drugih. Pri mnogih odvisnostih lahko najdemo vzporednice.

 

Znaki odvisnosti so:

  • Zoženje repertoarja oz. enolične odvisniške navade: posameznik postopoma razvije določen spekter enoličnih odvisniških navad, ki jih počne najprej občasno, nato pa čedalje pogosteje, lahko mesečno, tedensko ali dnevno, lahko je vezano na isto lokacijo, isti čas, z istimi ljudmi, isto substanco ipd. Npr. uživanje iste pijače, vsako jutro, v isti gostilni, isti kazino, ista hrana…
  • Prevladovanje vedenja v iskanje priložnosti: pri posamezniku gre za iskanje različnih možnosti oz. izkoriščanje priložnosti z namenom uživanja različnih substanc, kot so razna praznovanja, druženja, zabave…, pri čemer zanemarjajo svoje osnovne dolžnosti in odgovornosti. Npr. udeležba na različnih rojstnodnevnih zabavah, piknikih, veselicah, vsakodnevni obisk pekarne kot priložnost za obisk trgovine, gostilne. Pri odvisnosti od nakupovanja so značilne priložnosti akcije in popusti pri nakupu.
  • Povečana toleranca (prenosljivost od alkohola): z rednim uživanjem alkohola in drugih substanc pri posamezniku njegova toleranca najprej narašča in se nato ustali, več let ostane nespremenjena, na koncu pa upade. Telo postopoma zahteva oz. prenese vedno več, vedno večje količine substanc. Posameznik potrebuje vedno večjo intenzivnost ali količino aktivnosti, da doseže enako spremembo razpoloženja. Npr. oseba, zasvojena z drogami, potrebuje čedalje večji odmerek; zasvojen z igrami vedno več iger.
  • Abstinenčni oz. odtegnitveni znaki: zaradi pomanjkanja uživanja alkohola, drog, tablet se lahko pojavijo različni abstinenčni znaki (telesni, psihični, vedenjski), ki za stabilnost, pomiritev terjajo ponovno užitje substanc: tresenje rok ali celega telesa, bruhanje, znojenje, jeza, napetost, razdražljivost, nemir, nespečnost… Podobni občutki se lahko porajajo pri odvisnosti od odnosov, saj oseba ne zdrži dolgo brez parterja, zato jo pogosto kliče, obiskuje; ali pa od hrane, npr. čokolade.
  • Izogibanje abstinenčnim znakom: da bi se posameznik izognil abstinenčnim znakom, prebrodil krizo, se ponovno posluži odvisniškega vzorca: zaužije alkohol (dolivanje), drogo, tableto, opravi nakup, gre v Casino…
  • Zavedanje močne želje po uživanju (‘craving’): posameznik se zaveda močne želje po uživanju, kar lahko tudi telesno občuti kot močno hrepenenje, željo, sanjarjenje, razmišljanje o užitku.
  • Okvarjena kontrola nad količino zaužitega/doživetega: posameznik ima po rednem uživanju substanc okvarjeno, slabo kontrolo nad količino zaužitega alkohola, drog, tablet idr. Količina se postopoma nevede povečuje, povečuje se tudi čas in pogostost uživanja. Podobno je pri nakupovanju, ko namesto ene posode posameznik kupi kar dve ali tri hkrati ali pri spletnih igrah, ki lahko trajajo pozno v noč.
  • Povrnitev vseh znakov po daljšem obdobju abstinence: po abstinenci se pri posamezniku postopoma povrnejo (ponovijo) vsi ali več znakov odvisnosti, v kolikor ponovno začne uživati različne substance.
  • Uživanje kljub zavedanju škodljivosti: posameznik se zaveda, da so substance škodljive (telesne okvare, zdravstvene težave, socialni propad, izgube), a jih kljub temu uživa oz. se jih poslužuje.
  • Zanemarjanje hobijev, družine, službe zaradi odvisnosti: ko posameznik zapade v vzorec odvisniškega vedenja ali začarani krog odvisnosti, čemur posveča čedalje več časa, pozornosti, razmišljanja, vedenja in občutenja, se to postopoma kaže tudi pri zanemarjanju osnovnih dolžnosti, družine, otrok, partnerja, službe, hobijev, interesnih dejavnosti idr. Tukaj se pojavijo konflikti v medosebnih odnosih (družina, zakonec, prijatelji), z drugimi življenjskimi področji (šola, služba, družabno življenje, hobiji) in/ali občutek notranjega konflikta (občutek izgube nadzora), ki se povezuje s porabo prevelike količine časa za navedeno aktivnost oz. substanco.

 

Obrambni mehanizmi zasvojenosti

Pri zasvojenostih so zelo značilni tudi obrambni mehanizmi, katerih namen je zavarovati osebnost posameznika pred še hujšo duševno stisko. Gre za nezavedno ravnanje posameznika, pogosteje se pojavljajo pri šibkejših in ranljivejših ljudeh. Obrambni mehanizmi so dejansko psihični mehanizmi, ki zasvojene ščitijo pred soočenjem z resnico in priznanjem o njihovem dejanskem življenjskem stanju, socialnem in ekonomskem propadu, težavah, uničenih odnosih, izgubah, torej z resnico o njih samih. Novejša dognanja epigenetike pravijo, da je razlog, da se težko soočimo s sabo tudi ta, da je večina zasvojena s stresnimi hormoni (adrenalin, kortizol), zaradi česar ljudje zunanji svet doživljajo kot bolj resničen od notranjega, kar krepi njihovo prepričanje, da so težave in skrbi resnične in tako postanejo ljudje zasvojeni od svojega trenutnega zunanjega okolja. 

 

Obrambni mehanizmi so:

  • Zanikanje: najbolj osnoven obrambni mehanizem odvisnosti je vsestransko zanikanje svojega početja in vedenja z namenom ohranjanja odvisniškega vedenja.
  • Racionalizacija: gre za iskanje razlogov, ki bi opravičili posameznikovo vedenje in dejanja. Razlogi, bolj znani kot izgovori, se lahko nanašajo na karkoli, največkrat stres, težave, skrbi, slabo počutje idr.
  • Projekcija: usmerjanje svojih namer za vedenje na druge, iskanje krivde v drugih.
  • Drobljenje: posameznik pojasnjuje svoje ravnanje nepovezano, izpostavlja pozitivna dejanja glede na svojo odvisnost. Npr. da si je zaslužil, ker je bil vzoren oče ipd.
  • Zmanjševanje: posameznik svojemu vedenju pripisuje zmanjšan pomen kot je v resnici. Zmanjša problem.
  • Čudoviti spomini: posameznik se spominja preteklih dogodkov, vezanih na užitke in substance, kot čudovite, zabavne, prijetne, kar ga navidezno pomirja, sprošča, navda z občutkom, da je vse v redu…
  • Manipulacija: posameznik v odvisniškem vzorcu uporablja vse vrste manipulacij v svojih odnosih za dosego svojega cilja oz. upravičeno nadaljevanje vedenja: igranje žrtve, laganje, prikrivanje, stalne obljube, opravičila, skesanost, jokanje, izgovori, grožnje ipd.

 

Vzroki odvisnosti

Vzroki odvisnosti so lahko številni in različni, predvsem pa fizični in čustveni stres (travme, skrbi, strahovi, preobremenjenost…). Nedvomno v ozadju odvisnosti posameznika vedno obstaja neka žalostna življenjska zgodba iz preteklosti ali otroštva, največkrat vezana na primarno družinsko okolje oz. bližnje, težka preteklost, stresne okoliščine in travme iz otroštva, nasilje ali zlorabe iz otroštva, nesprejemljivi odnosi v družini in odnosi s starši iz primarne družine idr. Ko v telesu nastajajo stresni hormoni, se ustvarjajo številna negativna čustva, od katerih hitro postanemo odvisni – vključno z jezo, agresivnostjo, strahom, tesnobo, depresijo, obupom, nemočjo…

 

“Zastarela zamisel o genski določenosti je še vedno močno zasidrana med ljudmi. Večina ljudi še vedno verjame v zmoto, da je naša genska usoda določena vnaprej, da podedujemo gene za razne bolezni. Novejša dognanja epigenetike kažejo, da alkoholizem ni povezan z genetsko dednostjo, temveč gre za posledice stila življenja ljudi (J. Dispenza).”

 

Najpogostejši razlog za odvisnosti je dlje trajajoč občutek nezadovoljstva v odnosih ali v življenju nasploh, občutek praznine, nevrednosti, nepomembnosti, neizpolnjenosti, osamljenosti, razočaranja in obupanosti posameznika, vezan na negativna prepričanja. Torej neke skrbi in strahovi. Človek enostavno ne najde, ne občuti pravega smisla za življenje (pa čeprav je npr. poročen, v partnerski zvezi, ima družino, zaposlitev, prijatelje…), zdi se, kot da je izgubljen, obupan, osamljen, kot da tava in se je vdal v usodo. Svoje doživljanje nenehno poustvarja z mešanico prepričanj o lastni nevrednosti, neuspešnosti, neljubljenosti ipd. Pesti ga globlje nezadovoljstvo in strahovi, kar poskuša odpraviti z različnimi substancami ali vedenji. Takšni poskusi omame ali bega v virtualni svet, v svet kazinojev, sčasoma lahko privedejo do ponotranjenega vzorca vedenja in doživljanja, ki postane njegova navada. Gre za napačna (podzavestna) prepričanja, ki temeljijo na preteklosti, ki jih človek goji, so povezana s težkimi občutki, in katera ga nevede sčasoma privedejo do neustreznih odvisniških navad, kasneje tudi bolezni. Npr. moški goji prepričanje, da ga nihče ne mara, da je odveč in nepomemben, zaradi česar se “tolaži” s tabletami, alkoholom ali drogami, da pozabi na skrbi. Ali npr. ženska je prepričana, da brez partnerja ne (z)more (pre)živeti, zato ostaja v odnosu, četudi nezadovoljivem idr.

Potrebne so spremembe tako na nivoju zavesti, kot tudi razmišljanja, izkrivljenih prepričanj, misli in čustev, odnosov… Posameznik je lahko iz otroštva prepričan, da ga nihče nima rad, da mu ni pomoči, da je vse brez smisla, kar poskuša blažiti z različnimi substancami in napačnim vedenjem. Ta prepričanja in osnovno vero je potrebno ozavestiti, ovrednotiti, razumeti in jih postopoma začeti spreminjati z bolj pozitivnimi in življenjskimi. Z drugimi besedami: negativna prepričanja je potrebno zavestno spremeniti v pozitivna ter negativna vedenja zavestno nadomestiti s pozitivnimi, kar posledično predstavlja spremembe v celotnem načinu življenja in razmišljanja ljudi. Gre za odločitev.  

 

Zdravljenje odvisnosti

Zdravljenje zasvojenosti je proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave ter soočenje z resnico. Naslednji korak je iskanje ustrezne pomoči in podpore. Včasih je že prepoznavanje zasvojenosti lahko zapleteno in oteženo, včasih posameznik živi sam, zato je dobro, da se takrat obrne po strokovno pomoč. Podpora strokovnjakov je pomembna z vidika, da posamezniku na začetku pomaga prekiniti in zaustaviti začarani odvisniški vzorec vedenja, razmišljanja in delovanja, postopoma razstrupljati telo ter da postopoma posameznik začne zavestno ustvarjati nove misli in spreminjati življenje ter odnose z drugimi. Prav tako iskati različne tehnike in metode, ki bi mu pomagale pri spremembah v življenju. Na začetku je priporočljiv začasen umik posameznika iz dosedanjega okolja, da se ustaljeno rutino prekine ter postopoma vzpostavi nov ritem odnosov, delovanja, razmišljanja, obveznosti in bivanja posameznika. Podpora strokovnjakov je za marsikoga pomembna na tej poti, največji del sprememb pa je odvisen od posameznikove trdne odločitve, da želi živeti drugače kot do sedaj.

Za kvalitetno nadaljnjo življenjsko pot in spremembe v življenju je ključna posameznikova odločitev, zaupanje vase, pogum, volja ter zavestno aktivno spreminjanje vsakodnevnih dejanj, misli, prepričanj, čustev, predvsem pa globlje razumevanje vzrokov in nezavednih vzorcev, ki so posameznika privedli do odvisnosti. Podpora bližnjih in drugih je lahko v pomoč. V največji meri so dosežki bolj kvalitetnega življenja, notranjega miru, izpolnjenosti in zadovoljstva odvisni od posameznika samega. Tako kot velja tudi za vse drugo. Potrebna je vztrajnost, močna volja, preseganje dosedanjih navad, lastno raziskovanje in aktivnost ter predvsem skrb zase. Da posameznik vedno znova sebe postavi na prvo mesto, da je najprej sam s sabo zadovoljen

Vsak posameznik lahko doseže ogromne življenjske spremembe in premike v življenju in odnosih, tako znotraj sebe kot posledično tudi zunaj sebe, če le to želi in se tako odloči. Vse drugo so zgolj izgovori, ohranjanje udobja, vloge žrtve ali nevednost.

To velja tudi za vsa druga področja življenja nasploh ali kot pravi Louise Hay, »spremenite svoje misli in svoja prepričanja in spremenili boste svoje življenje« ali pa Martin Kojc, ki pravi: »vse je že vnaprej določeno, odvisno je le, kaj si izberete.« Zaupajte, vse se da, nič ni nemogoče.

Če si želite sprememb v življenju ali potrebujete globlji pogovor, mi lahko pišete na info@bodisprememba.si.

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. terapevtka

 

*dopamin je kemična snov v možganih, ki se izloča zaradi pričakovanja ugodja. T.i. hormon sreče.

**endorfini so hormoni, ki se sproščajo v možganih ob stresu in ga pomagajo obvladovati. So naravni blažilci bolečine in njihov učinek je podoben morfiju.

 

Zakaj ljudje ne živijo življenja, kot bi ga želeli živeti?

Številni ljudje se nenehno na različne načine trudijo, da bi v življenju počeli in uresničili stvari, ki jih želijo in ki so v skladu z njihovimi željami, pričakovanji, ki bi jih osrečevale, o katerih sanjarijo…
 
Nevroznanstvena dognanja pravijo, da naš zavestni um v resnici uporabljamo le približno 5% svojega časa. Ta zavestni um premišljuje o naših željah. Večina naših odločitev, dejanj, karkoli naredimo in razmišljamo skozi življenje, torej izhaja iz podzavestnega uma! (Bruce H. Lipton) V podzavesti so pa shranjeni programi, ki temeljijo na drugih ljudeh, ki so nastajali v zgodnjih odnosih npr. s starši, bližnjimi, učitelji, vzgojitelji, skupnostjo. To pomeni, da smo shranjevali programe, vzorce, občutke, vedenja, misli skladno z odnosi z drugimi. Programi lahko temeljijo na strahu, žalosti, prepovedih, zahtevah, omejitvah, napačnih prepričanjih, nezaupanju…, lahko pa na bolj pozitivnih doživljanjih.
 
Hitro nam lahko postane jasno, da v resnici ljudje ne živimo zavestno oz. ne živimo svojega življenja, temveč življenja drugih ljudi. Večino stvari počnemo in mislimo nezavedno, in če so te napačne, niso v skladu z našimi željami, si tudi škodimo. Teh vedenj se običajno ne zavedamo. Skozi odnose in življenje se izražajo kot razna omejujoča prepričanja, ki nas v življenju ovirajo, kot neke navade. Npr. česa vsega ne moremo, ne znamo, ne smemo, si ne upamo… Imamo želje in hrepenenja, a tudi številne omejitve, ki nas držijo nazaj, namesto da bi se ustvarjalno izražali in preizkušali. 
 
Kar si je dobro zapomniti, je, da ljudje, kljub vsemu, lahko svoje shranjene programe spremenimo. Spremenimo lahko svoja prepričanja, misli, vedenja, občutke… in se tako osvobodimo mnogih namišljenih omejitev. Gre za proces in potrebna je pripravljenost za to. Si predstavljate, kakšno življenje bi lahko živeli, če bi živeli bolj ali večino časa zavestno, čutno, rahločutno?
 
S postopnim, zavestnim samospoznavanjem, samorazkrivanjem, preseganjem sebe in pogumnimi koraki se lahko vsak osvobodi globljih omejitev in strahov ter spozna pravo, pristno naravo samega sebe. Na ta način začne spoznavati kdo je, kakšno je njegovo življenjsko poslanstvo, kaj vse zmore in kam potuje. Obstajajo številni načini, kako preseči in spremeniti stare, ustaljene vzorce programov.
 
Čedalje več ljudi se zaveda pomena dela na sebi in samospoznavanju lastnih darov, identitete in sposobnosti, in to v današnjem času ni le zaželeno, temveč nujno, saj se spremembe na vseh ravneh življenja dogajajo z veliko hitrostjo, in kolikor želite ujeti ritem življenja in spoznati nove resnice o sobivanju in soustvarjanju le-tega, bo potrebna čimprejšnja zavestna in svobodna odločitev za to. Lahko si ustvarite življenje, ki ga želite živeti ter uresničite želje, o katerih že od nekdaj sanjate.