Družba je čedalje bolj odprta do spolnosti, svobode in spolov, po drugi strani pa je nezvestoba še vedno povezana s skrivnostnim čarom, sramom, slabo vestjo. Dogaja se v vseh zakonih in v vseh družbah. Moški (20%) naj bi varali pogosteje kot ženske (13%) ter več kot polovica moških (56%) in več kot tretjina žensk (34%), ki so varali, je poročalo, da so varali kljub srečnemu zakonu. Osupljivi podatki, mar ne? Kljub obsojanju in preganjanju nezvestobe, njene moči in skrivnostne privlačnosti ni možno ustaviti…
Aktualni podatki kažejo tudi, da 76% Američanov obsoja nezvestobo kot nesprejemljivo, 94% Palestincev in Turkov kot povsem nesprejemljivo, medtem ko 40% Francozov in skoraj tretjina (27%) Špancev le-te ne smatra kot moralno oziroma same po sebi napačne.
Življenje in delo posameznika prinašata številne zanimive priložnosti za srečanje novih ljudi, sklepanje novih poznanstev, intenzivnejše stike, druženja, dopisovanje preko spletnih omrežij… Delovno mesto naj bi bilo okolje, kjer se je začelo kar 60% čustvenih afer. Istočasno pa tudi stresni dogodki, zahteve družbe, tempo življenja in dela, družine in dnevne napetosti ljudi potiskajo v situacije, kjer se poskušajo vsaj malo sprostiti, umakniti, zabavati in pozabiti na težave. Svoj delež prispeva tudi potrošniško naravnana družba in marketing instant hitrih receptov za zadovoljitev potreb ljudi. Prehod od prijateljevanja, odnosov s sodelavci, znanci do zbližanja z nekom pa je zelo tanek, “se kar zgodi”. Čeprav si ljudje vse bolj želijo zvestobe, iskrenosti, jih vleče k nezvestobi. Paradoks.
Živimo v kulturi, ki nas kar naprej mami z obljubo nečesa boljšega, mlajšega, živahnejšega, privlačnejšega, hitrejšega… Torej, neskončna možnost izbire in takojšnja potešitev potreb kot nekaj nujnega danes. Številni pari se torej velikokrat ne razhajajo več zato, ker bi bili nesrečni, temveč zato, ker bi lahko bili še bolj srečni.
Dandanes ljudje čedalje bolj delajo na sebi in se ukvarjajo s sabo, s svojimi željami, cilji. Bolj kot nekoč. Zavedajo se, da so vredni več, da si zaslužijo več, da morajo poskrbeti zase, za svojo uresničenost in izpolnjenost – četudi na račun drugega partnerja ali zakonca. Čeprav imajo praktično vse, udobje, družino, partnerja, večina hrepeni po odnosih, ki navdihujejo, ki dajejo občutek živosti (nasproti dolgčasu, pomanjkanju komunikacije). Ker si mnogi obetajo in so prepričani, da si zaslužijo veliko osebno srečo, da imajo do tega pravico, da bodo bolj izpolnjeni, so pripravljeni tudi varati. Varanje v družbi, ki ljudi kar naprej mami z obljubami sreče in zadovoljstva, je vse bolj mikavno.
Nekateri ljudje menijo, da npr. pri telefonskih klicih, sms-ih, stikih preko spletnih aplikacij, srečanjih na kavi, nedolžnih kosilih ne gre za afero, spet drugi menijo ravno nasprotno: da ravno takšni in podobni stiki ljudi kažejo na njen začetek (t.i. čustvene afere), saj vzbudijo sume, dvome in nenazadnje izgubo zaupanja s strani enega od partnerjev, saj naj bi bilo le-to temelj vsakega odnosa. Nezvestoba je že dlje časa fenomen, ki zlasti na raziskovalnem področju zavzema vedno večjo pozornost raziskovalcev, o njej pogosto razpravljajo, nekateri jo obravnavajo tudi kot travmo, saj so posledice lahko usodne za odnos.
Varajo in prevarani so tako moški kot ženske. Eden od prevladujočih razlogov za nezvestobo naj bi bila kvaliteta odnosov, konkretno nezadovoljstvo v odnosu. Razlogi naj bi bili tudi pomanjkanje komunikacije, čustvene podpore, intimnosti in globljih pogovorov med partnerjema, dolgčas, manjša spolna aktivnost, iskanje razburljivosti, pri moških nesamozavest in neodločnost. Nekateri kot razlog nezvestobe navajajo celo obliko samoodkrivanja, iskanje izgubljene identitete, raziskovanje sebe, rast! Čustveni stik med zakoncema oz. partnerjema, ki ga morda nikdar ni bilo ali pa je z leti usahnil, lahko znova vzpostavijo šele pogovori zakoncev o njima in o temah, o katerih jima je najtežje spregovoriti (npr. njuni strahovi, želje). Ravno pomanjkanje takšnih pogovorov, sproščenih stikov ter bližine največkrat privedejo do naveličanosti, odtujenosti in nezadovoljstva v zakonu, kar pomeni tudi, da zakonca drug drugemu vedno manj zaupata, nevede se oddaljita... Čeprav je vsak zakonec ali partner kot odrasla oseba odgovoren, da neznosno, napeto vzdušje v zakonu popravi, izboljša ali spremeni, ravno tega takrat ne zmore (ali ne želi). Nemoč in obup dostikrat spremlja še zanikanje resnice, češ, da se bodo stvari že same uredile, utrujenost, navidezni izgovori, da je tako ali tako povsod isto…
Ko človek tako živi »sam v zakonu«, ko se počuti osamljenega, nerazumljenega, nepomembnega in neljubljenega s strani drugega partnerja, v resnici neskončno hrepeni po sprejetosti, bližini in objemu. Tisti, ki je nezvest, dostikrat zares ne ve, zakaj vara, zakaj »se je kar zgodilo« in zakaj je bil neiskren. Nekje globoko v sebi je močno hrepenel po tem, da bi znova začutil povezanost z osebo, ki bi ga imela rada, da bi bil zanjo zanimiv in predvsem želen, pomemben. Mnogi ne iščejo novega ljubimca ali ljubice, temveč novo različico sebe. Ljudje, ki varajo, bi za »tiste« trenutke tvegali čisto vse. Občutki, ki jih prevare vzbudijo, so namreč izjemno privlačni in nezamenljivi. Takrat se človek počuti, kot da je znova zaljubljen, prerojen, živ in za nekoga zelo poseben. Veliko je adrenalina, hrepenenja in strasti. Nekateri ljudje bi šli celo korak dalje, saj bi najraje ohranili istočasno tako zakon z ženo/možem (in otroki) kot tudi z ljubico/ljubimcem, torej oboje! V družbi se čedalje bolj utrjuje novo prepričanje ljudi o nezvestobi, da so upravičeni do več sreče, do večjega zadovoljstva, da imajo to pravico, da jim to pripada – četudi na račun svojega dolgoletnega zakona ali partnerstva! Da si to zaslužijo. Nezvestoba žensk se je od leta 1990 povečala za 40%.
Posledice nezvestobe, ki je polna sramu, jeze in strahu, so za oba partnerja katastrofalne, zelo razdiralne, saj sežejo v samo jedro njunih osebnosti. Razkritje nezvestobe povzroči šokantni odziv, ki sledi spoznanju, da je bil eden od partnerjev prevaran: partner reagira z bojem, begom ali otrplostjo; šele nato čustveni vihar raznih čustev. Številni intenzivni simptomi in doživljanja, ki sledijo, spominjajo na travmo. Partner, ki je žrtev prevare, se počuti prizadetega, izigranega in zavrženega. Občutek ima, da se je po razkritju prevare porušilo vse, kar
sta zgradila v njunem odnosu, čeprav je bil ta lahko že nekaj časa povsem nesrečen ali poln obupa. Prevare na splošno ostajajo nesprejemljive, se jih v družbi obsoja in zanje ni opravičila. So le težko sprejemljivi številni razlogi, ki do teh dejanj pripeljejo, za prevaro pa je vedno odgovoren tisti, ki se je odločil, da bo na ta način poskušal razrešiti svoje globoke, neuresničene potrebe. Ali pač uresničiti pravico do več sreče.
Nezvestoba in ljudje, ki varajo, so žal pogostokrat žrtve kritik in obsojanja, kar jih od soočenja z resnico le še oddalji. Če smo zmožni pogledati z višjega zornega kota v smislu nauka ali v luči duhovne perspektive, je storjena prevara v resnici spodbuda k spremembi ali nova priložnost, da partnerja trenutni odnos na novo zastavita oz. da se poglobita vsak vase in v skupen odnos ter prihodnost. Redkeje tudi pomislimo, da je »skok čez plot« največkrat samo jasen pokazatelj, da je treba v trenutnem odnosu nujno nekaj spremeniti. Pri tem mislim zlasti na to, da si zakonca zavestno vzameta več časa zase, vključita pogovore o temah, ki so ju pred tem nevede oddaljile (npr. užaljenost, umik, molk, pogoste odsotnosti), o vseh nerazrešenih konfliktih, potlačenih zamerah, pozabljenih željah, odsotnostih, nerazumljenosti… Šele odločitev, da sta oba pripravljena narediti nov korak v življenju, vnesti nove spremembe, začeti znova drugače in vložiti nekaj zavestnega truda v delo na njunem odnosu in na sebi, prinaša večje zagotovilo za povrnitev medsebojnega zadovoljstva, spoštovanja, zaupanja in sprejemanja. Lahko pa v procesu spoznavanja drug drugega ugotovite tudi, da se vaše vrednote in želje razhajajo, kar pomeni, da lahko nadaljujete po drugi poti. Tudi takšna spoznanja odpirajo nove možnosti za nadaljnje lepše življenje, nove zveze.
Na voljo so številne možnosti in poti v življenju, nobena ni napačna ali bolj prava od druge. Od vsakega človeka posebej pa je odvisno, katero pot bo izbral zase. Pri nekaterih je ločitev edini izhod, pri drugih se odnos ponovno okrepi in izboljša. Statistični podatki raziskave kažejo, da je med tistimi, ki so varali, zdaj 40% ločenih, skupaj je ostalo 17% ljudi. Po razkritju nezvestobe se je več kot polovica parov (54,5%) odločila za takojšnji razhod, medtem ko se je tretjina parov (30%), ki je najprej poskušala rešiti odnos, razšla sčasoma. Tisti pari, ki so po prevari ostali skupaj (47,5%), so odnos zastavili povsem na novo.
Lahko se človek leta in leta jezi na partnerja zaradi prevare in izdaje ter izgubi ogromno energije ter nenazadnje partnerja, lahko pa na prevaro pogleda kot na situacijo, ki je bila neizogibna in je sprožila pozornost obeh partnerjev, torej prinesla nek val novega, da vneseta nove spremembe v njuno življenje: znova preučita trenutno stanje, se pogovorita, se poglobita v njun odnos, ga ovrednotita, osmislita in se znova povežeta na nov način. Pomembno je, da se v tem procesu poglobita predvsem vase in spoznata, kdo sta in kaj želita. Tukaj je potrebno doumeti le nauk in sporočilo, ki ga je prinesla prevara v odnos, in sprožila val novih sprememb…
dr. Barbara Kutnar Novak, zakonska in družinska terapevtka
*Viri statističnih podatkov: https://haywoodhunt.ca/2023-infidelity-statistics-the-ultimate-guide-to-who-cheats-more-men-or-women/
https://earthweb.com/cheating-statistics/