Stik z otrokom pomeni najprej začutiti sebe

Ta prispevek bo verjetno zanimiv predvsem za starše, stare starše, učitelje, vzgojiteljice ter druge pedagoške in strokovne delavce, ki delajo ali se ukvarjajo z otroki. Vsakodnevno delo z otroki je zelo zahtevno in odgovorno. Po eni strani otrok odrasle osrečuje, izpolnjuje in navdihuje, po drugi strani pa otrok zahteva veliko mero potrpežljivosti, umirjenosti in odzivnosti s strani odraslih.

Notranji mir odraslega in stik s seboj sta nujna za to, da odrasli (starš) zmore začutiti otroka, saj le tako lahko vzpostavi stik z njim in ga zmore začutiti v vsej njegovi čustveni globini. To pomeni, da kadar je odrasli v stiku z lastnimi občutki, lahko začuti, kako se počuti otrok, ali je v stiski, ali ga je strah, je pomirjen ipd. Starši, vzgojiteljice, učitelji in drugi se torej lahko vživijo v otroka samo, če se najprej vživijo v lastne občutke, če so najprej v stiku s seboj in tem, kar doživljajo, kar pa je dostikrat težko.

Stik s seboj pomeni, da si mora odrasli najprej dovoliti začutiti ne le prijetne, temveč zlasti manj prijetne in težke občutke, kot npr. jezo, strah, žalost, sram… in se takega sprejeti. Postati mora sočuten do sebe in svojih občutkov oz. do »svojega notranjega otroka«, kajti tudi tega otroka je bilo nekoč strah, je bil jezen, žalosten, osramočen, prestrašen, ponižan, pa tega morda ni nihče slišal in opazil oz. ga potolažil in pomiril. Zato danes kot odrasli ali kot starš tudi sam ni zmožen biti sočuten do stiske svojega otroka, saj ga le-ta spominja na njegovo stisko, z njo pa se vse do danes še ni zmogel soočiti. Občutki, da kot otrok staršem ni bil dovolj pomemben, ampak večkrat prezrt, odveč in osamljen, zanj predstavljajo veliko bolečino, zaradi česar jo je vsakič znova poskušal potlačiti in pozabiti.

Zaradi navedenega pogostokrat rečemo, da grejo starši ‘preko sebe’, preko svojih dejanskih občutkov, ki jih ne želijo začutiti in sprejeti, ker so boleči, temveč jih raje nevede zanikajo. Zanikanje človeku predstavlja dodatno notranjo obremenitev in velik čustveni napor, saj mora vse težke občutke nezavedno stalno potiskati izven zavesti, zaradi česar je posledično bolj obremenjen. Če je npr. mati zelo utrujena in fizično izčrpana, saj je velikokrat doma za vse sama, otrok pa še vedno zahteva vso pozornost in skrb z njene strani, bo ta mati svoje občutke, da ji je otrok v tistem trenutku v resnici odveč, zanikala, ne bo pa si priznala, da ji je res težko ali s tem, da bi poiskala pomoč moža, najbolje poskrbela zase. Če greš preko sebe, nisi iskren do sebe, zato se občutki znotraj človeka le nalagajo in ga postopoma začnejo izčrpavati, utrujati in bremeniti. Lahko pa tudi večkrat nenadzorovano izbruhnejo na različne načine, npr. v obliki nenadnega besa, vpitja na otroke, pogostih glavobolov, depresije in drugih motenj. Če torej odrasli ni sočuten do sebe, ne more začutiti otroka in če ne zmore začutiti sebe, ne zmore niti otroka. To pa pomeni, da odrasli ne zazna, kdaj je otrok v stiski, kdaj potrebuje zaščito, iskren objem ali toplo naročje starša, kamor se otrok še kako rad zateče po varnost, razumevanje, toplino in nežnost. To je namreč vse, kar majhen otrok (pa tudi odrasli) potrebuje za svoj zdrav čustveni razvoj, predvsem pa senzitivnost in odzivnost odraslega ter občutek, da ga odrasli ves čas čustveno spremlja ter ga potolaži vedno, kadar se otrok znajde v stiski oz. ga pusti raziskovati in se prepuščati igri, kadar mu je varno in lepo.

Delo in odnosi z otroki pa tudi drugimi, bi bilo za vse nas lažje, če bi se bolj zavedali, kako se v sedanjem trenutku počutimo oz. če bi se večkrat skozi dan ustavili in pomislili, kaj čutimo ter poskušali razumeti, zakaj se tako počutimo. Če bi si npr. oseba priznala, da je jezna na šefa, ker se v službi ne zna postaviti zase ali na svojega moža, ki ga nikoli ni doma, bi bili njeni odnosi z drugimi, tudi otroki bolj razveseljivi in sproščeni. Tako bi se namreč soočila z resnico, ki bi jo pomirila in ji ne bi bilo potrebno jeze preko odnosov nevede prelivati na druge ljudi okoli sebe, žal največkrat ravno otroke. Ključno je torej večje zavedanje odraslih o lastnem doživljanju, da odrasli bolj zavestno deluje v odnosih. Resnica je namreč ta, da kolikor se trudimo v odnosih z otroki, toliko se trudimo ozdraviti svojega notranjega otroka. Bolj ko smo sočutni do otrok, bolj smo sočutni do sebe.

Partner me je prevaral

Foto: Tanja Perko

Občutki razdvojenosti, dvomov, strahov idr. so po storjeni prevari zelo običajni. Porajajo se številna vprašanja, ki (na videz) ostajajo brez odgovorov, negotovost, strah pred ponovno prizadetostjo, bolečino, izdanostjo. Najbolj je uničeno medsebojno zaupanje.


Okrevanje od trenutne situacije bo veliko bolj učinkovito, če se bosta za razreševanje težav odločila oba, če sta oba pripravljena spoznati sporočila prevare in se dokopati do izvorov, ki so vplivali na storjeno prevaro. Pri tem je pomembno, da je odločitev (kakršna koli že) za razreševanje tako osebnih kot medsebojnih težav svobodna, saj ta vpliva na motivacijo za delo (da nihče ne počne nečesa zaradi drugega, temveč zaradi sebe). Ta je tudi v praksi problem. Torej, ključno vprašanje je, kaj želita doseči, po kateri poti želita iti naprej, želita odnos graditi skupaj ali vsak zase. Ko bosta o tem razmišljala, razmišljajte tudi o razlogih, motivih, zakaj se boste tako odločili. Okrevanje po prevari je namreč proces, zahteva čas, voljo, moč, pogosto se dogajajo nihanja. Ko že mislite, da se stvari izboljšujejo, umirjajo, se znova lahko pojavijo občutki obupa, nemoči, bolečine itd. In je potrebno preživeti. V vsakem primeru se je potrebno postaviti na noge.


Pojav nezvestobe v odnosu ljudem vedno prinaša neka globlja sporočila. V vašem primeru je lahko namen ta, da se v življenju znova povežeta, da se pogosteje zaustavita in se večkrat posvetita odnosnim temam, drug drugemu, da znova začutita vrednost in smisel skupnega bivanja, doživljanja drug drugega, zaupanja in bližine drugega, ki je nemara v zadnjem času iz različnih razlogov oslabila. Namen je lahko tudi ta, da se posvetita temam, katerim se morda izogibata ali pa se jih niti ne zavedata: ranam iz otroštva. Odnosi se v odraslosti na tak ali drugačen način ponavljajo zelo podobno kot v preteklosti: izzovejo podobne občutke, doživljanja, odzive, bolečine, čustveno breme, podobne zaplete, težave, z namenom, da se nekoč razrešijo. Morda je namen kak drug.


Če odgovorim na vaša vprašanja, bom rekla, da po prevari ni možno samo okrevati, temveč okrepiti tako sebe kot skupni odnos. S tem mislim predvsem, da z zavestnim delom na sebi človek lahko povsem drugače (v odnosih najde smisel, vrednost) začne gledati na različna življenjska področja, na medsebojni odnos, na odnose nasploh, da poglobi razumevanje do ljudi, situacij, odnosov, sploh če, skozi življenjski tok dojame in spozna sporočilnost nezvestobe, da nanjo pogleda z drugega zornega kota. Da je ne smatra le kot »težavo, ki uničuje…«, temveč predvsem kot priložnost za rast, za napredovanje, za nova spoznanja, za namenitev pozornosti v veliki meri sebi: kaj morate v odnosih še spoznati o sebi, česa se morate še naučiti, kaj vse vas trenutne situacije učijo, kje se zapletate… Morda morate bolj zaupati temu, kar vseskozi zaznavate in čutite, a se ne vzamete dovolj resno, morda morate spremeniti svoja odzivanja na dogodke, partnerja, morda se morate bolj posvetiti svojim sanjam, morda se morate bolj ceniti, morda morate na kakšnih področjih potegniti zaključke in začeti drugače ipd. Povsod v literaturi boste lahko zasledili, da gre proces okrevanja po prevari skozi različne faze, dokler se situacija vsaj približno ne uravnovesi, kar lahko traja tudi leta. Z leti je bolečina manjša, tudi jeza, kaotični občutki, veliko je odvisno od vašega partnerja in njegovega sodelovanja pri zmanjšanju vaših dvomov, nezaupanja v vsakdanjih situacijah, večjo vlogo igra tudi proces odpuščanja, ko pride do trenutka, ko ste pripravljeni dogodek zares od-pustiti iz svojega življenja. Rekla bi, da človek, kolikor potegne najboljše iz situacije, po okrevanju ni več isti, kar je tudi resnični namen dogodka. Če v življenje ne začne vnašati novih sprememb, se prevara (tudi v novem odnosu) lahko znova pojavi. Bolj podrobno o nezvestobi si lahko preberete (če še niste) v priročniku V. Seles Nezvestoba, kjer boste našli kakšne odgovore ali nasvete za vprašanja. Sicer pa poslušajte svoje srce, svoje občutke, ki vas bodo vodili po pravi poti naprej. Bo pa potrebno sprejeti razne odločitve in čim bolj zožiti prostor za kakršne koli dvome, ki bi vas lahko ovirali na vaši poti. Lahko izbirate, se odločate, vse je odvisno od vsakega posameznika.