Kako prepoznati zasvojenost? – Znaki zasvojenosti ali odvisnosti ter pot naprej

Pred desetletji je bila zasvojenost posameznika opredeljena predvsem kot posledica pretirane uporabe alkohola in drog, medtem ko so v današnjem času v ospredju bolj posledice zasvojenosti posameznika od družbenih omrežij, igranja video iger, iger na srečo, pornografije, seksualnosti. Znaki zasvojenosti se lahko pojavljajo tudi pri drugih, manj očitnih vrstah vedenj, kot je prehranjevanje.

Ali je nekdo zasvojen ali ne, je možno prepoznati na osnovi bolj značilnih znakov odvisnosti in obrambnih mehanizmov odvisnosti, ki se v življenju odvisnika odražajo kot nek ponavljajoč se vzorec odvisniškega vedenja, razmišljanja in čustvovanja.

 

Zasvojenost

Ameriško združenje za medicino zasvojenosti (American Society of Addiction Medicine – ASAM) zasvojenost definira kot kronično bolezen možganskega nagrajevalnega kroga in centrov, ki so povezani z motivacijo in spominom. Nedelovanje teh sklopov nevronskih povezav se kaže na psihološki in biološki ravni.

Pri zasvojenosti ne gre samo za telesno odvisnost, ampak gre predvsem za kompleksno ravnanje oziroma vedenje, za katerega oseba ve, da je škodljivo, vendar le-tega na more opustiti in ga neprestano ponavlja, saj bi v nasprotnem primeru doživela odtegnitveno reakcijo. Zasvojene osebe so že velikokrat poskušale odpraviti škodljivo vedenje ali ravnanje, vendar vedno znova popustijo notranjim psihičnim pritiskom. Pri mnogih oblikah zasvojenosti zasvojenost povzročajo kemične snovi, ki ustvarijo tudi telesno odvisnost, kar pomeni, da se na različne načine vključijo v telesno presnovo in postanejo telesu nujno potrebna. Pri zasvojeni osebi je težava to, da raje, kot da prizna, da ima težavo, išče načine, kako opravičiti svoje obnašanje in z njim nadaljevati.

 

Vrste zasvojenosti

  • Kemična zasvojenost ali zasvojenost na podlagi zlorabe substanc, kot so nikotin, alkohol, inhalanti, prepovedane droge, zdravila (tablete).
  • Nekemične ali vedenjske zasvojenosti, kot so hazardiranje oz. kockanje, deloholičarstvo oz. zasvojenost z delom, zasvojenost z odnosi, zasvojenost s seksom, nakupovanjem, prehranjevanjem, video igrami, igrami na srečo, internetom itd.

 

Splošni znaki zasvojenosti so:

  • pomanjkanje nadzora oziroma nezmožnost vzdržati se določene substance ali načina obnašanja,
  • opuščanje vsakodnevnih obveznosti in ignoriranje medosebnih odnosov,
  • ignoriranje rizičnega obnašanja (npr. souporaba igel in ostalega pribora za injiciranje, vožnja pod vplivom alkohola idr.),
  • fizični učinki: pojavljanje kriz ali razvoj tolerance, ki vodi v večanje odmerkov substanc.

 

Znaki odvisnosti ali zasvojenosti

Za vsako odvisnost je značilno, da se v vedenju in razmišljanju posameznika pojavijo značilni znaki, ki označujejo odvisnost in po katerih lahko odvisnost prepoznamo. Ni nujno, da so vsi znaki vedenja vedno prisotni ali enako močno izraženi, se pa kažejo pogosto oziroma kot več znakov hkrati, sčasoma pa so izraženi kot nek ponavljajoč se vzorec vedenja odvisnosti. Najbolj so omenjeni znaki značilni za odvisnost od alkohola, drog, tablet, iger na srečo, od odnosov in drugih. Pri mnogih odvisnostih lahko najdemo vzporednice.

 

Znaki odvisnosti so:

  • Zoženje repertoarja oz. enolične odvisniške navade: posameznik postopoma razvije določen spekter enoličnih odvisniških navad, ki jih počne najprej občasno, nato pa čedalje pogosteje, lahko mesečno, tedensko ali dnevno, lahko je vezano na isto lokacijo, isti čas, z istimi ljudmi, isto substanco ipd. Npr. uživanje iste pijače, vsako jutro, v isti gostilni, isti kazino, ista hrana…
  • Prevladovanje vedenja v iskanje priložnosti: pri posamezniku gre za iskanje različnih možnosti oz. izkoriščanje priložnosti z namenom uživanja različnih substanc, kot so razna praznovanja, druženja, zabave…, pri čemer zanemarjajo svoje osnovne dolžnosti in odgovornosti. Npr. udeležba na različnih rojstnodnevnih zabavah, piknikih, veselicah, vsakodnevni obisk pekarne kot priložnost za obisk trgovine, gostilne. Pri odvisnosti od nakupovanja so značilne priložnosti akcije in popusti pri nakupu.
  • Povečana toleranca (prenosljivost od alkohola): z rednim uživanjem alkohola in drugih substanc pri posamezniku njegova toleranca najprej narašča in se nato ustali, več let ostane nespremenjena, na koncu pa upade. Telo postopoma zahteva oz. prenese vedno več, vedno večje količine substanc. Posameznik potrebuje vedno večjo intenzivnost ali količino aktivnosti, da doseže enako spremembo razpoloženja. Npr. oseba, zasvojena z drogami, potrebuje čedalje večji odmerek; zasvojen z igrami vedno več iger.
  • Abstinenčni oz. odtegnitveni znaki: zaradi pomanjkanja uživanja alkohola, drog, tablet se lahko pojavijo različni abstinenčni znaki (telesni, psihični, vedenjski), ki za stabilnost, pomiritev terjajo ponovno užitje substanc: tresenje rok ali celega telesa, bruhanje, znojenje, jeza, napetost, razdražljivost, nemir, nespečnost… Podobni občutki se lahko porajajo pri odvisnosti od odnosov, saj oseba ne zdrži dolgo brez parterja, zato jo pogosto kliče, obiskuje; ali pa od hrane, npr. čokolade.
  • Izogibanje abstinenčnim znakom: da bi se posameznik izognil abstinenčnim znakom, prebrodil krizo, se ponovno posluži odvisniškega vzorca: zaužije alkohol (dolivanje), drogo, tableto, opravi nakup, gre v Casino…
  • Zavedanje močne želje po uživanju (‘craving’): posameznik se zaveda močne želje po uživanju, kar lahko tudi telesno občuti kot močno hrepenenje, željo, sanjarjenje, razmišljanje o užitku.
  • Okvarjena kontrola nad količino zaužitega/doživetega: posameznik ima po rednem uživanju substanc okvarjeno, slabo kontrolo nad količino zaužitega alkohola, drog, tablet idr. Količina se postopoma nevede povečuje, povečuje se tudi čas in pogostost uživanja. Podobno je pri nakupovanju, ko namesto ene posode posameznik kupi kar dve ali tri hkrati ali pri spletnih igrah, ki lahko trajajo pozno v noč.
  • Povrnitev vseh znakov po daljšem obdobju abstinence: po abstinenci se pri posamezniku postopoma povrnejo (ponovijo) vsi ali več znakov odvisnosti, v kolikor ponovno začne uživati različne substance.
  • Uživanje kljub zavedanju škodljivosti: posameznik se zaveda, da so substance škodljive (telesne okvare, zdravstvene težave, socialni propad, izgube), a jih kljub temu uživa oz. se jih poslužuje.
  • Zanemarjanje hobijev, družine, službe zaradi odvisnosti: ko posameznik zapade v vzorec odvisniškega vedenja ali začarani krog odvisnosti, čemur posveča čedalje več časa, pozornosti, razmišljanja, vedenja in občutenja, se to postopoma kaže tudi pri zanemarjanju osnovnih dolžnosti, družine, otrok, partnerja, službe, hobijev, interesnih dejavnosti idr. Tukaj se pojavijo konflikti v medosebnih odnosih (družina, zakonec, prijatelji), z drugimi življenjskimi področji (šola, služba, družabno življenje, hobiji) in/ali občutek notranjega konflikta (občutek izgube nadzora), ki se povezuje s porabo prevelike količine časa za navedeno aktivnost oz. substanco.

 

Obrambni mehanizmi zasvojenosti

Pri zasvojenostih so zelo značilni tudi obrambni mehanizmi, katerih namen je zavarovati osebnost posameznika pred hujšo duševno stisko. Gre za nezavedno ravnanje posameznika, pogosteje se pojavljajo pri šibkejših in ranljivejših ljudeh. Obrambni mehanizmi so dejansko psihični mehanizmi, ki zasvojene ščitijo pred soočenjem z resnico in priznanjem o njihovem dejanskem življenjskem stanju, socialnem in ekonomskem propadu, težavah, uničenih odnosih, izgubah idr.

 

Obrambni mehanizmi so:

  • Zanikanje: najbolj osnoven obrambni mehanizem odvisnosti je vsestransko zanikanje svojega početja in vedenja z namenom ohranjanja odvisniškega vedenja.
  • Racionalizacija: gre za iskanje razlogov, ki bi opravičili posameznikovo vedenje in dejanja. Razlogi, bolj znani kot izgovori, se lahko nanašajo na karkoli, največkrat stres, težave, skrbi, slabo počutje idr.
  • Projekcija: usmerjanje svojih namer za vedenje na druge, iskanje krivde v drugih.
  • Drobljenje: posameznik pojasnjuje svoje ravnanje nepovezano, izpostavlja pozitivna dejanja glede na svojo odvisnost. Npr. da si je zaslužil, ker je bil vzoren oče ipd.
  • Zmanjševanje: posameznik svojemu vedenju pripisuje zmanjšan pomen kot je v resnici. Zmanjša problem.
  • Čudoviti spomini: posameznik se spominja preteklih dogodkov, vezanih na užitke in substance, kot čudovite, zabavne, prijetne, kar ga navidezno pomirja, sprošča, navda z občutkom, da je vse v redu…
  • Manipulacija: posameznik v odvisniškem vzorcu uporablja vse vrste manipulacij v svojih odnosih za dosego svojega cilja oz. upravičeno nadaljevanje vedenja: igranje žrtve, laganje, prikrivanje, stalne obljube, opravičila, skesanost, jokanje, izgovori, grožnje ipd.

 

Vzroki odvisnosti

Vzroki odvisnosti so lahko številni in različni. Nedvomno pa v ozadju odvisnosti posameznika vedno obstaja neka žalostna zgodba, vezana na primarno družinsko okolje, težka preteklost, stresne okoliščine iz otroštva, travme, nasilje ali zlorabe, nesprejemljivi odnosi v družini in odnosi s starši idr.

Najpogostejši razlog za odvisnosti je nek dlje trajajoč občutek nezadovoljstva v odnosih ali v življenju nasploh, občutek praznine, nevrednosti, nepomembnosti, neizpolnjenosti, osamljenosti, razočaranja in obupanosti. Potrebne so spremembe tako na nivoju zavesti, kot tudi razmišljanja, izkrivljenih prepričanj, misli in čustev, odnosov… Posameznik je lahko iz otroštva prepričan, da ga nihče nima rad, da mu ni pomoči, da je vse brez smisla, kar poskuša blažiti z različnimi substancami in napačnim vedenjem. Ta prepričanja in osnovno vero je potrebno ozavestiti, ovrednotiti, razumeti in jih postopoma začeti spreminjati z bolj pozitivnimi in življenjskimi.

 

Zdravljenje odvisnosti

Zdravljenje zasvojenosti je proces, pri katerem je prvi korak prepoznavanje in nato priznanje posameznika, da ima težave ter soočenje z resnico. Naslednji korak je iskanje ustrezne pomoči in podpore. Včasih je že prepoznavanje zasvojenosti lahko zapleteno in oteženo, včasih posameznik živi sam, zato je dobro, da se takrat obrne po strokovno pomoč. Podpora strokovnjakov je pomembna z vidika, da posamezniku na začetku pomaga prekiniti in zaustaviti začarani odvisniški vzorec vedenja, razmišljanja in delovanja, ter da postopoma posameznik začne zavestno ustvarjati nove misli in spreminjati življenje ter odnose z drugimi. Prav tako iskati različne tehnike in metode, ki bi mu pomagale pri spremembah v življenju. Na začetku je priporočljiv začasen umik posameznika iz dosedanjega okolja, da se ustaljeno rutino prekine ter postopoma vzpostavi nov ritem odnosov, delovanja, razmišljanja, obveznosti in bivanja posameznika. Podpora strokovnjakov je za nekatere lahko pomembna na tej poti, ni pa ključna ali nujna. Vse je odvisno od posameznika samega.

Za kvalitetno nadaljnjo življenjsko pot in spremembe v življenju je ključna namreč posameznikova odločitev, zaupanje vase, pogum ter zavestno aktivno spreminjanje vsakodnevnih dejanj, misli, prepričanj, čustev, predvsem pa globlje razumevanje vzrokov in nezavednih vzorcev, ki so posameznika privedli do odvisnosti. Podpora bližnjih in drugih je lahko v pomoč, lahko ne. V največji meri so dosežki bolj kvalitetnega življenja, notranjega miru, izpolnjenosti in zadovoljstva odvisni od posameznika samega. Tako kot velja tudi za vse drugo. Vsak dan je lahko lep, zanimiv ali naporen izziv, če ga posameznik tako vidi in zazna, lahko pa je nočna mora in brezup.

Vsak posameznik lahko doseže velike življenjske spremembe in premike, tako znotraj sebe kot zunaj sebe, če le to želi in se tako odloči. Vse drugo so nepomembni izgovori, ohranjanje udobja ali nevednost.

To velja tudi za vsa druga področja življenja nasploh ali kot pravi Louise Hay, »spremenite svoje misli in svoja prepričanja in spremenili boste svoje življenje« ali pa Martin Kojc, ki pravi: »vse je že vnaprej določeno, odvisno je le, kaj si izberete.« Zaupajte, vse se da, nič ni nemogoče.

 

Za vprašanja in terapevtske pogovore sem dosegljiva na info@bodisprememba.si ali na www.bodisprememba.si.

dr. Barbara Kutnar Novak, zak. in druž. ter.

 

 

 

Uspešno soočanje z narcisi z duhovnega vidika: “Bitka z narcisi je duhovna bitka.”

V življenju lahko na katerem koli področju življenja in delovanja naletite na osebe s številnimi narcističnimi simptomi ali na osebe z narcistično osebnostno motnjo. Nekateri ste morda že imeli izkušnjo z njimi, nekateri se morda z njimi trenutno soočate, nekateri nimate takšne izkušnje.

Odnosi s tovrstnimi osebami, t.i. narcisi, so na splošno izjemno težavni, izčrpavajoči, kaotični, manipulativni in škodljivi, zato se jim, če je le mogoče, številni izogibate ali nenazadnje prekinete vse stike.

Na začetku poznanstva oz. ko takšno osebo šele na novo spoznate, je le-ta lahko izjemno karizmatična, navdihujoča, prijazna, zanimiva, privlačna, ustrežljiva, pri komunikaciji je spretna z izbranimi besedami, ve, kako navdušiti, motivirati in omrežiti ljudi.

Sčasoma, ko se odnosi umirijo in stabilizirajo, ko se človek prizemlji in ustali, ko prvič izrazi svoje nestrinjanje, ko pride do kakšnega manjšega konflikta z narcisom, očitka, obsojanja, ko pri narcisu človek zazna laži, prikrivanje, potvarjanje resnice, manipulacije, zanikanje, ko se postavi zase in zagovarja svoje mnenje, se narcis, ki se je ves ta čas skrival za masko, nenadoma pokaže v povsem drugačni luči. To spoznanje mnogo ljudi šokira, saj se zdi, da gre za čisto drugo osebo, ki ste jo doslej poznali. Resnična spoznanja so sprva grenka, težka, boleča, najraje bi jih zanikali, a sčasoma, če tako izberete, imate moč, da takšne odnose prekinete in ustavite. Na tej točki zavedanja se resnično življenje šele začne.

Za narcise je znano, da so kot čustveni vampirji, ki se hranijo s čustveno energijo drugih ljudi, največkrat intimnega partnerja, zakonca, otrok, sodelavcev, prijateljev, sorodnikov… To pomeni, da s svojimi manipulacijami, prikritimi taktikami, lažmi, grožnjami, maščevanjem, dramatičnimi izpadi, besom, nasiljem, nadzorom, zanikanjem, sprenevedanjem, obtožbami, igro, prevarami…, v drugih vzbujajo izjemne občutke strahu, krivde, dvomov, nezadovoljstva, nesamozavesti, jeze, nemira, odpora, obupa, nemoči, izčrpanosti, občutka, da ne vejo več, kaj je res in kaj ne,… Bolj ko so ljudje prestrašeni, obupani, zmedeni in negotovi, večja je moč narcisov. Bolj ko ljudje želijo zbežati, bolj jih narcisi stiskajo in vlečejo nazaj. Zdi se, kot da narcisi uživajo v tem, da druge prizadenejo in ranijo na najgloblji ravni. Več ko je strahu, jeze, konfliktov in nezadovoljstva v odnosih, lažje narcisi preživijo, manipulirajo in lažejo dalje, saj se z negativno energijo hranijo, rabijo jo za preživetje, istočasno pa se jim ni treba soočiti s sabo, saj so prepričani, da so za vse vedno krivi drugi.

V duhovnem smislu bi lahko rekli, da je pod masko narcisov možno najti negativno, prikrito stran življenja, osebnosti, prepričanj, torej têmo, têmačnost, skrivanje, laži… Lahko bi rekli, da v duhovnem pogledu navedene dinamike odnosov izražajo duhovni »boj« med dobrim in zlim, med svetlobo in têmo, resnico in lažjo, ljubeznijo in strahom. Pri soočanju z narcisi ne veljajo več zastareli, logični koraki, umske rešitve, saj pri njihovem delovanju ni nobene logike, ničesar razumnega, temveč motnja, in gre zlasti za duhovno borbo, kar pomeni, da se morate v odnosu z narcisom poslužiti povsem novih, duhovnih in zavestnih korakov oz. je nujno na ta odnos gledati z višje duhovne perspektive.

Ko se znajdete v tovrstnem odnosu, je prvi uspešni korak na tej poti vaša raven zavesti, da ozavestite in sprejmete, v kakšnem odnosu ste se znašli, živeli ali delali, da globoko ozavestite resnico, s kakšno osebo imate opravka. Ko takšno, največkrat neenostavno resnico sprejmete, greste lahko v življenju naprej. Pri nadaljnjih odnosih je pomembno zavedati se, kako narcisi razmišljajo in delujejo. Narcisi ne razmišljajo logično, temveč nerazumno, moteno, ničesar smiselnega ni, zato se nima smisla z njimi prepirati ali jim karkoli dokazovati. Na ta način samo vedno znova lahko izgubljate svojo dragoceno energijo in tonete v njihovo blato. Velika verjetnost je, da bo narcis preko svojih manipulacij in izkrivljenih, nezdravih prepričanj dosegel, da v konfliktih izpade kot žrtev, vi pa kot napadalec, nasilnež, nehvaležnež, pri čemer vam za povrhu nihče ne bo verjel. Prav tako se bo narcis posluževal še drugih umazanih iger in laži.

Za uspešno soočanje z narcisi je potrebno začeti pri sebi – dvigniti raven zavedanja ter ozdraviti vse čustvene rane. Odnos z narcisom je kot ogledalo vaše notranjosti. Ko se dobro zazrete v ogledalo, lahko ugotovite, kakšno je vaše trenutno stanje doživljanja sebe. Ste zadovoljni? Koliko se cenite? Spoštujete? Vas je strah? Potrebno je začeti zavestno spreminjati tiste dele sebe, svojih misli, prepričanj, kjer se počutite ranljivi, krhki, negotovi, nesamozavestni in prestrašeni. Brez tega je bitka z narcisom vnaprej izgubljena. Potrebno je torej okrepiti tiste dele, ki potrebujejo vašo pozornost, kot so zaupanje vase, gotovost vase, potrebno je dvigniti samozavest, začeti ceniti svoje sposobnosti, vrline, izkušnje, dosežke, biti ponosni nase, na svoje izkušnje, moč. Svojo têmo začeti spreminjati v svetlobo. Bolj ko boste iskreni do sebe, četudi bo marsikdaj težko, bolj se bodo odnosi začeli spreminjati. Potrebno je izhajati iz lastnih vrednot, kot so iskrenost, resnica, srčnost, prijaznost, ljubezen ter to pogumno odražati in deliti v vseh odnosih. To pomeni ostati zvest sebi, biti to, kar si, kar ni vedno enostavno.

V duhovnem smislu je odnos z narcisom pokazatelj vašega globljega notranjega stanja uma in duha, vašega resničnega zavedanja lastne vrednosti, zaupanja vase in samospoštovanja. Uspešno soočanje z narcisom zato terja globoko prepričanost vase, zaupanje vase in v svoje sposobnosti ter visok nivo samozavedanja. Bolj ko ste prepričani vase, bolj ko izražate resnico, ostajate trdni in prizemljeni, dobronamerni, bolj ko izražate svetlobo, manjša je moč narcisa. Bolj ko sledite in govorite iz srca, bolj ko širite ljubezen in luč, manjša je igra in moč narcisa. Bolj ko delujete samozavestno, umirjeno, prepričljivo, brez strahu, večja ko je svetloba, šibkejša je moč narcisa. Duhovni nauk tovrstnih odnosov je, da bodo iskreni odnosi, dobronamerna dejanja, vrednote resnice, sočutja in poštenosti vedno osvetlile in tlakovale pot naprej ter zasenčile in prevladale nad škodljivo têmo narcisov, ki bo postopoma izzvenela in se skrčila.

Ko trdno stojiš in izhajaš iz svoje resnice, ko ozavestiš notranjo moč, te narcis ne more več zmanipulirati. Ko prepozna, kakšna so vaša neomajna načela, vrednote in kje so vaše meje, tam se njegova moč konča. V duhovnem vidiku gre za spreminjanje tême, strahov, šibkosti in ranljivosti v svetlobo ter višje zavedanje samega sebe, za spremembo ranjene samopodobe v močno osebnost, trdna načela, za zavedanje dvojnosti, da obstajata dve strani življenja, dobra in slaba stran, med katerima potujete.

Sami odločate in izbirate, kateri strani pripadate in kam želite potovati. Sami določate, v kakšnih odnosih želite živeti, v pristnih, ljubečih, iskrenih odnosih ali neiskrenih, nezdravih odnosih. Zaupajte v vaš Višji jaz, v notranjo svetlobo in duhovna bitka z narcisi bo končana. Nanje ne boste reagirali več, njihove manipulacije bodo neučinkovite in vas ne bodo več dosegle. Skozi duhovno bitko, ki ni nič drugega kot spoznavanje samega sebe v vseh razsežnostih in globinah, se boste najgloblje povezali s sabo ter odkrili, kako močni ste v resnici. Vredni in močni ste bolj, kot si mislite. Zaupajte vase.

“Ne počni tega, kar počnejo vsi, ker je to gotovo narobe!”

Na spletu sem prebrala gornjo misel, ki skladno z mojim razmišljanjem še kako drži. Mi je dala dodatno misliti. Ni nujno, da je to, kar počne večina, prav. Biti drugačen od večine, razmišljati s svojo glavo, hoditi po svoji poti, daleč od večine, si ustvarjati svoj svet. Verjetno vam je to poznano. 

Kako pogosto se srečujete z občutkom, da samo še malo manjka, da boste povsem zadovoljni s sabo, da boste končno razumeli, si uredili življenje in boste izpolnjeni? Da se udeležite samo še enega tečaja ali meditacije, in bo vaša zavest višja, samo še kakšna duhovna literatura, da poglobite in utrdite svoje usvojene duhovne vrline, samo še kakšen lajv, dogodek, da obnovite, kar že veste, pet nasvetov za kvalitetno življenje itd…? Vedno samo še nekaj malega, samo en korak, eno dejanje, ena misel, da boste celota. Popolni. Duhovno napredni. Duhovno razsvetljeni. Prebujeni. Da bo vaše življenje zdaj popolno in zadovoljno. Ta občutek, da ni še čisto dovolj, občutek pomanjkanja, iskanja nečesa, kar bi zapolnilo vrzeli v vas, da bi vas čustveno nahranilo in notranje zadovoljilo. Da bi vam navsezadnje razrešilo težave v odnosih, prineslo odgovore na nešteta vprašanja, pomirilo strahove v vas, uresničilo želje idr. Lahko traja že mesece, leta, a na koncu ugotovite, da se v vaših življenjih nič kaj bistveno ne spremeni. Morda le za kanček.

Niste naveličani že vsega tega? Toliko informacij in nasvetov. Utrujeni od nenehnega iskanja, hrepenenja, izobraževanja, branja sodobne, duhovne, moderne literature o tem in onem spoznanju, navdihu, iskanju smisla, resnic, navedbah, kaj morate, česa ne smete, o dvigu vibracije, pozitivnem razmišljanju, spremembah…? Ko že mislite, da nekaj veste, pa je vedno še kaj, kar vam manjka. Ta občutek, da še ni dovolj, samo še malo, to globlje hrepenenje, da boste končno našli in dosegli to, kar iščete…

Kdo pravzaprav narekuje vse te smernice? Kdo je tisti, ki je relevanten, da presoja, kaj je prav in kaj narobe? Kdo vrednoti vaša življenja, odnose in občutke? Kdo ocenjuje, kdaj je dovolj nečesa, da boste izpolnjeni, zadovoljni, srečni? Moj odgovor je: VI SAMI. Nihče drug. Nobena večina. Noben strokovnjak.

Vprašanje dalje je, zakaj sledite zunanjim smernicam? Zakaj jih potrebujete? Zaradi pričakovanja ljudi, družbe, večine. “Če boste naredili to, se vam bo zgodilo to.” Nenehno poudarjanje, kako pomembno je duhovno delo, duhovni napredek, izobraževanje, širjenje zavesti. Ker želite biti sprejeti, ugajati, biti zaželeni, ljubljeni. Ker želite biti del njih. Skupine. Ker se primerjate z drugimi. Ker ne želite izstopati, biti v manjšini, ostati zadaj, biti drugačni. Ker menite, da če večina nekaj počne ali razmišlja, je zagotovo prav, verodostojno. Ker vam nenehno sledenje ‘duhovnim gurujem’ daje navidezni občutek zadoščenja, zadovoljstva, strinjanja, občutek, da ste na pravi poti, potrditev, da pravilno ravnate, imate občutek, da delate na sebi, da se trudite, dvigujete zavest… V navdih so vam, komaj čakate naslednje predavanje. Nič ni narobe z novimi spoznanji, s širjenjem obstoječih znanj. Zaželena so. Del življenja so.

A še vedno niso dovolj, da bi pomirila vaš globlji občutek manjka, nezadostnosti, nepopolnosti. So zgolj to, kar so: predavanja, smernice, nasveti, besede. Nič drugega. So vedenja, ki za dosego notranjega zadovoljstva potrebujejo konkretno prakso, zavestno delovanje. To pa lahko naredi le vsak zase. Za globlje spremembe se je potrebno preusmeriti vase, začeti pri sebi, zavestno preverjati življenjska spoznanja skozi lastno delovanje. Iskanje resnice v zunanjem svetu kaže, da ne zaupate dovolj vase in v svoje sposobnosti. Ne zaupate, da ste vredni, da ste popolni, kakršni ste. Da ste v redu takšni, kakršni ste. Da ste najbolj popolni in verodostojni takšni, kakršni ste, ko govorite in delujete iz sebe. Da vam je vse že dano, vse odgovore že nosite v sebi, vsa znanja že imate, le spomniti se jih morate… Takšni, kot ste v resnici, ste popolni, vredni, zaželeni, ničesar zunanjega ne potrebujete. Nobenih potrditev in primerjanja z drugimi. Nobenega strokovnjaka, nasveta, guruja. Sami sebe najbolj poznate, zato ste sami sebi najboljši terapevt, sogovornik. Sami sebe lahko najbolje vodite, opazujete, presojate, poslušate, vrednotite in spreminjate. Samo zaupajte vase, prisluhnite notranjemu glasu in potujte z njim. Ne iščite odgovorov zunaj, temveč jih prikličite v sebi, skladno s tem, kar čutite. Zunanji svet je samo ogledalo vas. Poslušajte sebe, svoje občutke in vedeli boste, kaj storiti, kako se odzvati, saj vam je vse dano. Čeprav bodo odzivi marsikdaj v nasprotju z zunanjim svetom, okolico, to še ne pomeni, da niso dobri ali pravi za vas. Vi sami najbolje veste, kaj in kako je potrebno storiti, kaj je najboljše za vas. Nihče drug. Samo zaupajte si, delujte, delujte iz srca, pristno, iskreno, dobronamerno. S takšnim, zavestnim delovanjem in notranjo držo boste spoznali bistvo sebe, smisel življenja ter si ustvarili vsestransko izpolnjenost. Nobena borba ni potrebna, temveč samo življenje in delovanje v svoji resnici in hoja po svoji poti. Ni napačno in prav, vse je v redu tako, kot je, za vsakogar.

Ne zanikaj lastne izkušnje v prid temu, kar ti je bilo rečeno, da moraš misliti. Izkusi jo po svoje.

 

Zakaj ljudje ne živijo življenja, kot bi ga želeli živeti?

Številni ljudje se nenehno na različne načine trudijo, da bi v življenju počeli in uresničili stvari, ki jih želijo in ki so v skladu z njihovimi željami, pričakovanji, ki bi jih osrečevale, o katerih sanjarijo…
 
Nevroznanstvena dognanja pravijo, da naš zavestni um v resnici uporabljamo le približno 5% svojega časa. Ta zavestni um premišljuje o naših željah. Večina naših odločitev, dejanj, karkoli naredimo in razmišljamo skozi življenje, torej izhaja iz podzavestnega uma! (Bruce H. Lipton) V podzavesti so pa shranjeni programi, ki temeljijo na drugih ljudeh, ki so nastajali v zgodnjih odnosih npr. s starši, bližnjimi, učitelji, vzgojitelji, skupnostjo. To pomeni, da smo shranjevali programe, vzorce, občutke, vedenja, misli skladno z odnosi z drugimi. Programi lahko temeljijo na strahu, žalosti, prepovedih, zahtevah, omejitvah, napačnih prepričanjih, nezaupanju…, lahko pa na bolj pozitivnih doživljanjih.
 
Hitro nam lahko postane jasno, da v resnici ljudje ne živimo zavestno oz. ne živimo svojega življenja, temveč življenja drugih ljudi. Večino stvari počnemo in mislimo nezavedno, in če so te napačne, niso v skladu z našimi željami, si tudi škodimo. Teh vedenj se običajno ne zavedamo. Skozi odnose in življenje se izražajo kot razna omejujoča prepričanja, ki nas v življenju ovirajo, kot neke navade. Npr. česa vsega ne moremo, ne znamo, ne smemo, si ne upamo… Imamo želje in hrepenenja, a tudi številne omejitve, ki nas držijo nazaj, namesto da bi se ustvarjalno izražali in preizkušali. 
 
Kar si je dobro zapomniti, je, da ljudje, kljub vsemu, lahko svoje shranjene programe spremenimo. Spremenimo lahko svoja prepričanja, misli, vedenja, občutke… in se tako osvobodimo mnogih namišljenih omejitev. Gre za proces in potrebna je pripravljenost za to. Si predstavljate, kakšno življenje bi lahko živeli, če bi živeli bolj ali večino časa zavestno, čutno, rahločutno?
 
S postopnim, zavestnim samospoznavanjem, samorazkrivanjem, preseganjem sebe in pogumnimi koraki se lahko vsak osvobodi globljih omejitev in strahov ter spozna pravo, pristno naravo samega sebe. Na ta način začne spoznavati kdo je, kakšno je njegovo življenjsko poslanstvo, kaj vse zmore in kam potuje. Obstajajo številni načini, kako preseči in spremeniti stare, ustaljene vzorce programov.
 
Čedalje več ljudi se zaveda pomena dela na sebi in samospoznavanju lastnih darov, identitete in sposobnosti, in to v današnjem času ni le zaželeno, temveč nujno, saj se spremembe na vseh ravneh življenja dogajajo z veliko hitrostjo, in kolikor želite ujeti ritem življenja in spoznati nove resnice o sobivanju in soustvarjanju le-tega, bo potrebna čimprejšnja zavestna in svobodna odločitev za to. Lahko si ustvarite življenje, ki ga želite živeti ter uresničite želje, o katerih že od nekdaj sanjate.

Negativne občutke in misli spremenite v pozitivne

Bodite pozorni na svoje misli skozi dan, kajti te kreirajo vaše življenje. Z mislimi in občutki tlakujete svojo pot skozi življenje. To JE vaše življenje.
 
?Negativno usmerjene misli ljudi, pospremljene z občutki strahu, jeze, obupa, nezaupanja, porajajo še več negativnih situacij.
?Pozitivno osnovane misli s prijetnimi občutki, kot so širjenje ljubezni, prijaznosti, dobronamernosti, spoštovanja, zaupanja, veselja ustvarjajo še več ljubečih situacij in zadovoljujočih odnosov med ljudmi. Več ljubezni, ko dajete v obtok, več jo prejemate. Na različne načine.
 
Vse je odvisno od vas. Vsak je odgovoren zase. Vedno lahko spremenite svoje razmišljanje, obrnete tok svojih misli v drugo, bolj lahkotno, obetavno smer. Vsak trenutek. Predvsem zaupajte vase, poslušajte svojo intuicijo, bodite bolj zavestni svojih misli in občutkov skozi dan. Večkrat se ustavite in umirite svoje misli. Pojdite v naravo, meditirajte. Bodite hvaležni za vse, kar že imate in kar STE. Nič ne pričakujte. Poskrbite tudi za čisto in zdravo telo, gibanje, pijte veliko vode, spoštujte svoje telo, saj vse navedeno omogoča še bolj jasne misli, večjo pozornost, motivacijo, boljše počutje, večjo pretočnost misli in občutkov, energijsko sinhronost in rahločutnost.
 
Vedno začnite pri sebi. In vedno se vrnite k sebi. Korak za korakom, dan za dnem. Veliko lažja in bolj sprejemljiva ter udobna pot za marsikoga je iskati krivca za lastno nezadovoljstvo in življenje izven sebe. Torej preložiti odgovornost na nekoga ali nekaj drugega. Tako se vam ni treba poglobiti vase in se soočiti s svojo resnico. Tako ste hkrati prikrajšani za nova spoznanja, nove izkušnje, nove vpoglede vase, saj jim nevede zapirate pot. To ni pot rasti in razvoja.
 
Malo večji izziv, a hkrati obetaven in resničen, saj vedno nekam vodi, je, da z zavestnim, poglobljenim raziskovanjem lahko hitro ugotovite, da ste s svojim razmišljanjem pravzaprav sami ustvarili situacije in odnose, ki vam niso všeč, ki vam vzbujajo nezadovoljstvo. Da ste vse sami (nevede) ustvarili. Nihče ni kriv. Da ste sami odgovorni za svoje življenje in da vam le-to prinaša lekcije in izzive. Lahko jih spremenite. Negativne misli in občutke zavestno spremenite v pozitivne, pri čemer lahko pričakujete tudi vidne spremembe v vašem življenju in odnosih. Deležni boste novih vpogledov, spoznanj, novih radosti življenja, ki vam odpirajo vedno nove in nove, še neraziskane poti življenja. To je pot rasti in razvoja. Ljubeča energija se bo vedno vrnila v večkratnih nagradah življenja.
 
Bodite zavestni kreator in širite Ljubezen!

Vse je vibracija, smo vibracija, smo energija

Življenje v nas in okoli nas je energija. Oddajamo vibracije, ki sporočajo, kdo smo ter istočasno sooblikujejo našo realnost. Vse vibrira, tudi Zemlja.

Vsi organizmi komunicirajo preko vibracije. Ljudje, živali, rastline. In vsak trenutek vedo, ali so odnosi zanje v redu ali ne, ali nekdo z njimi vibrira ali ne. Tako komunicirajo. Pri ljudeh je jezik tisti, ki je zakril tovrstno energijsko komunikacijo. Namesto, da bi druge začutili, prebrali, sledimo ustnim navodilom.

Ljudje imamo sposobnost komuniciranja preko vibracije, vendar se je nismo nikoli posebej učili, namenjali pozornost ali jo vadili. Najbolj pristna in izvorna ostaja zgodnja komunikacija med materjo in novorojenčkom, ki komunicirata intuitivno, na zelo subtilni ravni zavedanja, preko zlitja in globoke povezanosti. V resnici nismo samo ljudje, temveč v nenehni interakciji energijskih valov, nenehno vplivamo drug na drugega, že samo s svojo prisotnostjo, smo kot energijski valovi, kot vibracija. Pravzaprav smo vibracija in energija. Kar mislimo, to smo.

KADAR RAZMIŠLJAMO POZITIVNO O NEKOM ALI NEČEM, SE BO LE-TA NEKAKO POVEZAL Z NAMI POZITIVNO, SE ODZVAL NA NAŠE MISLI, NAŠO FREKVENCO.

KADAR O NEKOM ALI NEČEM RAZMIŠLJAMO NEGATIVNO, BO TUDI TA NEKDO USTVARIL NEGATIVNO MNENJE O NAS ALI SPROŽIL NEGATIVEN DOGODEK.

INTERAKCIJA JE OBOJESTRANSKA. TO PRITEGNEMO IN TO USTVARIMO.

Oddajamo frekvenco naših misli. Zato JE pomembno, o čem razmišljamo, saj se bo samo enaka frekvenca z nami povezala, se odzvala na naše misli. Tistega, ki je pogosto strah, bo pritegnil, ustvaril situacije ali ljudi, ki se bodo odzvali na njegove misli z ustrahovanjem.

Kot človek nismo posameznik, temveč smo skupnost  50trilijonov celic, pri čemer ima vsaka celica svojo inteligenco in skupno se ravnajo po naših mislih. Torej, če po bolezni razmišljamo pozitivno, so misli tiste, ki vplivajo na ugoden razplet (in obratno), misli so tiste, ki nas ozdravijo. Enako je tudi na splošno v življenju. Kdor razmišlja pozitivno, dobronamerno, bo pritegnil takšne situacije, odnose, ljudi.

Če smo bili vzgojeni ali če stremimo k temu, da imamo močna prepričanja o različnih področjih v življenju, bomo še močnejši, kot smo zdaj. V resnici smo močnejši, modrejši in sposobnejši, kot se sploh zavedamo. 

Torej, boste delovali iz ljubezni ali jeze? Izbira je vaša. Naužijte se obilja frekvenc! Raziskujte in uživajte življenje!

 

(povzete misli po Bruce H. Lipton)

Sporočila Človeštvu: Zaupajte vase, Delujte suvereno, Osvobodite se 

V tem nemirnem, kaotičnem času, kjer gre za vse bolj vidno prevlado resnice nad lažmi, dobrim nad zlim, svetlobo nad temo, kjer se človeštvo vse bolj prebuja iz dolgega duhovnega spanja, se ljudje čedalje bolj sprašujejo, kaj se zares dogaja, kaj je res in kaj ni, kdo smo, kam gremo… Veliko zmede in negotovosti ostaja, veliko je nemira, nezadovoljstva, jeze in nejasnosti v odnosih. Komu zaupati? Kaj je sploh resnično? Kakšna je prava resnica o življenju? Je kdo, ki to zares ve? 

Mnogi se vse bolj zavedamo, da v poplavi neštetih informacij najbolj lahko zaupamo le sebi. Resnica je ta, da vse odgovore nosimo v sebi in da jih je tam potrebno tudi iskati. V miru prisluhniti svojemu notranjemu občutku, šestemu čutu, intuiciji, ki vedno ve, kakšna je resnica, kaj je v danem trenutku najboljše za nas. Ne iščite odgovorov v zunanjem svetu, temveč v sebi. Vse odgovore že poznate in jih imate. Potrebno je le zaupanje vase in sledenje svoji resnici.  To ni vedno lahko, a je resnično. Vse, kar smo do zdaj mislili, da je resnica, ni…

Vse bolj je pomembno, da zaupamo, kar pomeni, da sledimo svoji intuiciji, da smo dobronamerni, srčni in skladno z njo ravnamo. Številni ljudje še naprej ostajajo v hipnozi in nerazumno sledijo nesmiselnim navodilom vodij. Vendar je to njihova pot, na katero nimamo vpliva. Vsak se lahko odloča le zase. Vsak lahko izbira svojo pot. Imamo svobodno voljo. Gre predvsem za zaupanje v dobro, vero v dobro, notranjo pomiritev s sabo, da bo vse v redu, ne glede na številne navidezne ovire in ustrahovanja skozi življenje. Smo svobodni ljudje. S takšno notranjo držo je Človek nepremagljiv, saj ga v dobrem delovanju podpira celotno vesolje. Z zaupanjem vase, s pozitivno vizijo, s srčnimi dejanji in pogumnimi koraki je Človek v pravem pomenu besede. Ko delujemo iz srca, smo izpolnjeni, v praksi uresničujemo svoje želje in misli, in takšno je potem tudi naše življenje. Sami si ga ustvarjamo. Ko čutimo, da ima življenje za nas večje načrte, kot mislimo, ko nas motivira, ko se uglasimo na pozitivne energije, se v našem življenju marsikaj spremeni. S kreiranjem svoje resnice namreč izstopimo iz njihove manipulativne igre praznih obljub, brezupnih ciljev, izčrpavanj. Strahovi se razblinijo. Osvobodimo se vseh namišljenih strahov, negotovosti, skrbi, dvomov, napetosti… S tem ko stopimo v svojo resnico in jo živimo, ko zaupamo vase in smo suvereni, se razbremenimo zunanjih omejitev. Zunanje omejitve so odraz naših notranjih omejitev. To pomeni, da se zavestno prenehamo omejevati, prilagajati, se ne pustimo več ustrahovati, poniževati, začnemo ceniti lastno veličino, darove in znanja ter smo ponosni nase. S strahovi se soočimo tako, da se odločimo in gremo pogumno skoznje, ne glede na posledice. In vsaka nova izkušnja zaupanje vase še okrepi. Bolj ko hodimo suvereno po svoji poti, bolj ustvarjamo svojo resnico – brez omejitev. Zato je v prihajajočem času ključno zaupanje vase, ohranitev dostojanstva in suverena drža ter pogumni koraki v življenju naprej. 

Ostani Človek in nič manj, kot to. Deluj dobro in srčno. Vesolje Te bo podprlo. Vsi smo eno.

 

  

 

 

Bodimo pozitivna sprememba!

V tem času je znana misel “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”, še kako pomembna, kajti svet, ki smo ga poznali doslej, se podira in nastaja povsem novi svet. Spremembe so na vseh področjih vse bolj vidne, vse hitreje se vse spreminja, vse več ljudi se prebuja, vse bolj se nam odpirajo nove možnosti in priložnosti, če jih vidimo. Vsi smo sokreatorji novega sveta, vsi smo del teh sprememb. Vse je odvisno od nas. Vse, kar ne sodi več v novi svet, se podira, ruši in spreminja. Čeprav so te spremembe za marsikoga težke, nerazumljive, nesprejemljive in negotove, so neizbežne in nujne, da se ustvari novi svet. Šele ko se staro podre, se naredi prostor novemu. Ni vseeno, kako in o čem razmišljamo v teh časih, saj se vsaka najmanjša misel izjemno hitro uresniči.

Kdor razmišlja bolj negativno in živi v strahu, paniki, obupu, jezi, negotovosti, pohlepu, zavisti, ljubosumju, lažeh…., ustvarja nizke energije.  To so energije teme, utrujenosti, obupa, depresije. Te energije ljudi razdvajajo, ločujejo, povzročajo prepire, konflikte, bolečino, bolezni, izgube, jezo, kaos, nemoč karkoli spremeniti. V teh energijah človek nazaduje, zboli, ostaja na istem mestu ali se vrti v začaranem krogu. Človek verjame, da je žrtev sistema in da se ne da nič narediti.

Kdor razmišlja bolj pozitivno in živi skladno z intuicijo, optimizmom, pogumom, upanjem, vero vase, vztrajanjem, svobodo, izzivi, sočutjem, razumevanjem, iskrenostjo, zaupanjem v dobro…., ustvarja v višjih energijah. To so energije svetlobe, upanja, odprtosti za novo življenje. V teh energijah človek raste, napreduje, se spreminja, raziskuje, se uči in živi. Vsako še tako težko nalogo, ki mu ne uspe prvič, jemlje kot izziv ali lekcijo za življenje. Se ne preda. Vedno išče nove rešitve. Zanj ni nič nemogoče. Če ne more iti po eni poti, izbere drugo. Vedno lahko izbira, po kateri poti bo hodil. Vedno ima možnosti, da se odloča. Vedno se  lahko kaj novega nauči, spozna, dojame. Človek verjame, da je možno uresničiti vse.

Smo svobodni ljudje z dušo, ki soustvarjamo ta svet.

Ključno je, da spremembe, ki jih želimo videti, začutiti, okusiti, začnemo živeti že sami. Vsak naš najmanjši pozitivni korak se odrazi povsod. Vsaka naša pozitivna (ali negativna) misel ali beseda se odrazita povsod. Zato JE pomembno, kakšno energijo oddajamo, kdo smo, kako živimo in razmišljamo, da smo v odnosih prijazni, iskreni, dobronamerni, sočutni. Naša dejanja štejejo. Vsaka oddana energija se povrne v veliko večjem obsegu. Zakoni narave. Če želimo videti svet srčnih, prijaznih in nasmejanih ljudi, delujmo prijazno, saj se pozitivna energija vedno pomnoži (in obratno). Delajmo na sebi, bodimo najprej prijazni in nežni s seboj, negujmo sebe in skrbimo zase. Ko smo zadovoljni s seboj, svojo srčnost delimo z drugimi, kar se odraža v naših odnosih. Bodimo pozitivna sprememba! Ni pomembno, na katerem delu sveta živimo. Vztrajajmo, zaupajmo, pomagajmo drug drugemu. Vsi smo eno. 

Spreglejte skozi tančico navidezne krize!

Nič ni tako, kot se zdi, kot je videti. Vse je le navidezno. Umetno ustvarjeni strah, panika, ustrahovanje, omejevanje. Preizkušnja, da vidimo, kje smo s sabo, kako doživljamo vse skupaj, odnose z drugimi, kako se znajdemo v negotovosti. Nas je strah ali smo zmožni iti preko njega ali še bolje, pogledati skozenj in se soočiti z navideznimi ovirami?

Pomembno je zaupanje vase in poslušanje svoje intuicije, svojega notranjega glasu. Kljub zunanjim dogodkom. V sebi nosimo neizmerno moč, da premostimo vse navidezne, zunanje prepreke, ki nam preprečujejo živeti tako, kot čutimo. Smo močnejši, kot mislimo in kot sploh verjamemo. Svetloba vedno premaga temo. Zato svetimo tistim, ki potrebujejo našo pomoč, naše vodstvo, usmeritve. Pomirimo najprej sebe, svojega notranjega otroka, da bomo lahko ustvarjali sproščene odnose. Ko smo v sebi umirjeni, ko lahko povsem zaupamo vase, se počutimo svobodne, neomejene, lahkotne. Takrat lahko dosežemo nemogoče.  Takrat upamo iti skozi temo. Takrat svetimo v vsej svoji luči! Takrat smo MI!

Še naprej poslušajmo sebe in delajmo, kar nam narekuje srce. Spreglejte skozi tančico umetno ustvarjenih dogodkov in strahu, ki vas držijo ujete, ki preusmerjajo vašo pozornost, povezujte se s sabo ter delujte intuitivno, skladno z vašimi občutki in željami. Odgovori so v nas.

Ko so starši prezasedeni in otroci prezrti…

…petletna deklica vsak dan zjutraj vstane, se obleče in odide v vrtec. Nihče je ne pospremi, nihče je ne vpraša, kako ji je niti kdaj se vrne. »Starši imajo svoje skrbi«, si razlaga sama pri sebi. Čeprav do vrtca čuti velik odpor, ve, da mora iti, ker to zahtevajo starši. V vrtcu so otroci nasilni, norčujejo se iz nje, na poti domov jo ustrahujejo… Ampak to ve samo prestrašena deklica, hkrati pa čuti, da staršem ne more potožiti. Zato molči, uboga starše in tiho upa, da jo bodo končno opazili in jo vprašali, kako ji je…

 ‘Kje so starši?’ je prva misel, ki ob tej zgodbi stopi v ospredje. So starši poleg službe res tako obremenjeni s svojimi stiskami in skrbmi, da mora otrok sam skrbeti zase? In nenazadnje tudi samega sebe tolažiti ter se zanašati le nase?

Razmišljam o otrocih, ki so s strani staršev pogosto spregledani, njihova potreba po sprejetosti prezrta, notranja doživljanja pa nepomembna. O otrocih, ki si zaradi čustvene prezasedenosti njihovih staršev ustvarijo svoje razlage, kot so »Kriva je služba«, »Mama nima časa zame, ker mora kuhati in pospravljati«, »Očeta ne smem motiti, ker je utrujen« in podobno. Otroci se trudijo svoje starše ohraniti v idealni in čisti podobi, ker drugače čustveno in fizično ne bi preživeli.

Na drugi strani pa vsak otrok s svojim vedenjem vedno prebuja svoje starše. Otroci nezavedno naredijo čisto vse, da so opaženi v svojih čustvenih potrebah. Pogosto so bolni, nočejo v šolo, nekateri svojo stisko izražajo s stalnim nemirom, agresivnostjo, nenehnimi problemi v šoli, drugi se čisto zaprejo vase ali pa so izjemno pridni in uspešni. Te in številne druge situacije narekujejo staršem, da otroka opazijo, se začnejo zanimati zanj in se z njim ukvarjati več kot sicer. Otroci s svojim vedenjem in mišljenjem staršem sporočajo le eno: želijo si, da bi jih le-ti imeli radi, da bi bili zanje najpomembnejši.

Razmišljam tudi o starših, očetu in mami, ki sta nekoč, v svojih primarnih družinah bila ta prezrti otrok in sta se ob svojih starših morala naučiti (pre)živeti sama. Čustveni svet poln strahu, negotovosti in osamljenosti, ki sta si ga ustvarila kot otroka, v njunem medsebojnem odnosu in v odnosu z otroki še vedno ohranjata. Samoumevno čutita, da se lahko zaneseta le nase, da morata drugim v vsem ustreči, svoje želje pa zanikati. Najbolj boleče in do konca krivično v odnosu med starši in otroci pa je ravno to, da čustvena stiska staršev, ki sta jo prinesla v zakon iz svojih izvornih družin, drug drugemu onemogoča, da bi se začutila in se povezala ter na ta način ustvarila prostor za otroke. Žalostno je tudi to, da so v tej prezrtosti vsi člani družine popolnoma sami. Tako otroci kot tudi starši si zaslužimo, da smo za nekoga pomembni, da ob nekom čutimo, da pripadamo, saj je to temeljna potreba, po kateri vsi hrepenimo.

Začetek novih, bolj zadovoljujočih odnosov predstavljajo šele trenutki, ko si starši zaupajo in dovolijo biti drug pred drugim ranljivi. Šele ko so zmožni začutiti bolečino osamljenosti in prezrtosti, ki so jo doživeli ob svojih starših, bodo zmožni začutiti in opaziti tudi stisko otroka, ki jo je do sedaj le odigraval s svojim vedenjem. Takrat bo temu otroku postalo varno in se bo umiril. Varen odnos med staršema je tisti prostor, v katerem se lahko otrok neobremenjeno in sproščeno razvija. Ne dovolimo, da bi naši otroci kdaj doživeli bolečino prezrte deklice, ki bi nas nekoč vprašala, če sploh vemo, kako ji je bilo, ko je odhajala v vrtec…