Sporočila Človeštvu: Zaupajte vase, Delujte suvereno, Osvobodite se 

V tem nemirnem, kaotičnem času, kjer gre za vse bolj vidno prevlado resnice nad lažmi, dobrim nad zlim, svetlobo nad temo, kjer se človeštvo vse bolj prebuja iz dolgega duhovnega spanja, se ljudje čedalje bolj sprašujejo, kaj se zares dogaja, kaj je res in kaj ni, kdo smo, kam gremo… Veliko zmede in negotovosti ostaja, veliko je nemira, nezadovoljstva, jeze in nejasnosti v odnosih. Komu zaupati? Kaj je sploh resnično? Kakšna je prava resnica o življenju? Je kdo, ki to zares ve? 

Mnogi se vse bolj zavedamo, da v poplavi neštetih informacij najbolj lahko zaupamo le sebi. Resnica je ta, da vse odgovore nosimo v sebi in da jih je tam potrebno tudi iskati. V miru prisluhniti svojemu notranjemu občutku, šestemu čutu, intuiciji, ki vedno ve, kakšna je resnica, kaj je v danem trenutku najboljše za nas. Ne iščite odgovorov v zunanjem svetu, temveč v sebi. Vse odgovore že poznate in jih imate. Potrebno je le zaupanje vase in sledenje svoji resnici.  To ni vedno lahko, a je resnično. Vse, kar smo do zdaj mislili, da je resnica, ni…

Vse bolj je pomembno, da zaupamo, kar pomeni, da sledimo svoji intuiciji, da smo dobronamerni, srčni in skladno z njo ravnamo. Številni ljudje še naprej ostajajo v hipnozi in nerazumno sledijo nesmiselnim navodilom vodij. Vendar je to njihova pot, na katero nimamo vpliva. Vsak se lahko odloča le zase. Vsak lahko izbira svojo pot. Imamo svobodno voljo. Gre predvsem za zaupanje v dobro, vero v dobro, notranjo pomiritev s sabo, da bo vse v redu, ne glede na številne navidezne ovire in ustrahovanja skozi življenje. Smo svobodni ljudje. S takšno notranjo držo je Človek nepremagljiv, saj ga v dobrem delovanju podpira celotno vesolje. Z zaupanjem vase, s pozitivno vizijo, s srčnimi dejanji in pogumnimi koraki je Človek v pravem pomenu besede. Ko delujemo iz srca, smo izpolnjeni, v praksi uresničujemo svoje želje in misli, in takšno je potem tudi naše življenje. Sami si ga ustvarjamo. Ko čutimo, da ima življenje za nas večje načrte, kot mislimo, ko nas motivira, ko se uglasimo na pozitivne energije, se v našem življenju marsikaj spremeni. S kreiranjem svoje resnice namreč izstopimo iz njihove manipulativne igre praznih obljub, brezupnih ciljev, izčrpavanj. Strahovi se razblinijo. Osvobodimo se vseh namišljenih strahov, negotovosti, skrbi, dvomov, napetosti… S tem ko stopimo v svojo resnico in jo živimo, ko zaupamo vase in smo suvereni, se razbremenimo zunanjih omejitev. Zunanje omejitve so odraz naših notranjih omejitev. To pomeni, da se zavestno prenehamo omejevati, prilagajati, se ne pustimo več ustrahovati, poniževati, začnemo ceniti lastno veličino, darove in znanja ter smo ponosni nase. S strahovi se soočimo tako, da se odločimo in gremo pogumno skoznje, ne glede na posledice. In vsaka nova izkušnja zaupanje vase še okrepi. Bolj ko hodimo suvereno po svoji poti, bolj ustvarjamo svojo resnico – brez omejitev. Zato je v prihajajočem času ključno zaupanje vase, ohranitev dostojanstva in suverena drža ter pogumni koraki v življenju naprej. 

Ostani Človek in nič manj, kot to. Deluj dobro in srčno. Vesolje Te bo podprlo. Vsi smo eno.

 

  

 

 

Bodimo pozitivna sprememba!

V tem času je znana misel “bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu”, še kako pomembna, kajti svet, ki smo ga poznali doslej, se podira in nastaja povsem novi svet. Spremembe so na vseh področjih vse bolj vidne, vse hitreje se vse spreminja, vse več ljudi se prebuja, vse bolj se nam odpirajo nove možnosti in priložnosti, če jih vidimo. Vsi smo sokreatorji novega sveta, vsi smo del teh sprememb. Vse je odvisno od nas. Vse, kar ne sodi več v novi svet, se podira, ruši in spreminja. Čeprav so te spremembe za marsikoga težke, nerazumljive, nesprejemljive in negotove, so neizbežne in nujne, da se ustvari novi svet. Šele ko se staro podre, se naredi prostor novemu. Ni vseeno, kako in o čem razmišljamo v teh časih, saj se vsaka najmanjša misel izjemno hitro uresniči.

Kdor razmišlja bolj negativno in živi v strahu, paniki, obupu, jezi, negotovosti, pohlepu, zavisti, ljubosumju, lažeh…., ustvarja nizke energije.  To so energije teme, utrujenosti, obupa, depresije. Te energije ljudi razdvajajo, ločujejo, povzročajo prepire, konflikte, bolečino, bolezni, izgube, jezo, kaos, nemoč karkoli spremeniti. V teh energijah človek nazaduje, zboli, ostaja na istem mestu ali se vrti v začaranem krogu. Človek verjame, da je žrtev sistema in da se ne da nič narediti.

Kdor razmišlja bolj pozitivno in živi skladno z intuicijo, optimizmom, pogumom, upanjem, vero vase, vztrajanjem, svobodo, izzivi, sočutjem, razumevanjem, iskrenostjo, zaupanjem v dobro…., ustvarja v višjih energijah. To so energije svetlobe, upanja, odprtosti za novo življenje. V teh energijah človek raste, napreduje, se spreminja, raziskuje, se uči in živi. Vsako še tako težko nalogo, ki mu ne uspe prvič, jemlje kot izziv ali lekcijo za življenje. Se ne preda. Vedno išče nove rešitve. Zanj ni nič nemogoče. Če ne more iti po eni poti, izbere drugo. Vedno lahko izbira, po kateri poti bo hodil. Vedno ima možnosti, da se odloča. Vedno se  lahko kaj novega nauči, spozna, dojame. Človek verjame, da je možno uresničiti vse.

Smo svobodni ljudje z dušo, ki soustvarjamo ta svet.

Ključno je, da spremembe, ki jih želimo videti, začutiti, okusiti, začnemo živeti že sami. Vsak naš najmanjši pozitivni korak se odrazi povsod. Vsaka naša pozitivna (ali negativna) misel ali beseda se odrazita povsod. Zato JE pomembno, kakšno energijo oddajamo, kdo smo, kako živimo in razmišljamo, da smo v odnosih prijazni, iskreni, dobronamerni, sočutni. Naša dejanja štejejo. Vsaka oddana energija se povrne v veliko večjem obsegu. Zakoni narave. Če želimo videti svet srčnih, prijaznih in nasmejanih ljudi, delujmo prijazno, saj se pozitivna energija vedno pomnoži (in obratno). Delajmo na sebi, bodimo najprej prijazni in nežni s seboj, negujmo sebe in skrbimo zase. Ko smo zadovoljni s seboj, svojo srčnost delimo z drugimi, kar se odraža v naših odnosih. Bodimo pozitivna sprememba! Ni pomembno, na katerem delu sveta živimo. Vztrajajmo, zaupajmo, pomagajmo drug drugemu. Vsi smo eno. 

Spreglejte skozi tančico navidezne krize!

Nič ni tako, kot se zdi, kot je videti. Vse je le navidezno. Umetno ustvarjeni strah, panika, ustrahovanje, omejevanje. Preizkušnja, da vidimo, kje smo s sabo, kako doživljamo vse skupaj, odnose z drugimi, kako se znajdemo v negotovosti. Nas je strah ali smo zmožni iti preko njega ali še bolje, pogledati skozenj in se soočiti z navideznimi ovirami?

Pomembno je zaupanje vase in poslušanje svoje intuicije, svojega notranjega glasu. Kljub zunanjim dogodkom. V sebi nosimo neizmerno moč, da premostimo vse navidezne, zunanje prepreke, ki nam preprečujejo živeti tako, kot čutimo. Smo močnejši, kot mislimo in kot sploh verjamemo. Svetloba vedno premaga temo. Zato svetimo tistim, ki potrebujejo našo pomoč, naše vodstvo, usmeritve. Pomirimo najprej sebe, svojega notranjega otroka, da bomo lahko ustvarjali sproščene odnose. Ko smo v sebi umirjeni, ko lahko povsem zaupamo vase, se počutimo svobodne, neomejene, lahkotne. Takrat lahko dosežemo nemogoče.  Takrat upamo iti skozi temo. Takrat svetimo v vsej svoji luči! Takrat smo MI!

Še naprej poslušajmo sebe in delajmo, kar nam narekuje srce. Spreglejte skozi tančico umetno ustvarjenih dogodkov in strahu, ki vas držijo ujete, ki preusmerjajo vašo pozornost, povezujte se s sabo ter delujte intuitivno, skladno z vašimi občutki in željami. Odgovori so v nas.

Ko so starši prezasedeni in otroci prezrti…

…petletna deklica vsak dan zjutraj vstane, se obleče in odide v vrtec. Nihče je ne pospremi, nihče je ne vpraša, kako ji je niti kdaj se vrne. »Starši imajo svoje skrbi«, si razlaga sama pri sebi. Čeprav do vrtca čuti velik odpor, ve, da mora iti, ker to zahtevajo starši. V vrtcu so otroci nasilni, norčujejo se iz nje, na poti domov jo ustrahujejo… Ampak to ve samo prestrašena deklica, hkrati pa čuti, da staršem ne more potožiti. Zato molči, uboga starše in tiho upa, da jo bodo končno opazili in jo vprašali, kako ji je…

 ‘Kje so starši?’ je prva misel, ki ob tej zgodbi stopi v ospredje. So starši poleg službe res tako obremenjeni s svojimi stiskami in skrbmi, da mora otrok sam skrbeti zase? In nenazadnje tudi samega sebe tolažiti ter se zanašati le nase?

Razmišljam o otrocih, ki so s strani staršev pogosto spregledani, njihova potreba po sprejetosti prezrta, notranja doživljanja pa nepomembna. O otrocih, ki si zaradi čustvene prezasedenosti njihovih staršev ustvarijo svoje razlage, kot so »Kriva je služba«, »Mama nima časa zame, ker mora kuhati in pospravljati«, »Očeta ne smem motiti, ker je utrujen« in podobno. Otroci se trudijo svoje starše ohraniti v idealni in čisti podobi, ker drugače čustveno in fizično ne bi preživeli.

Na drugi strani pa vsak otrok s svojim vedenjem vedno prebuja svoje starše. Otroci nezavedno naredijo čisto vse, da so opaženi v svojih čustvenih potrebah. Pogosto so bolni, nočejo v šolo, nekateri svojo stisko izražajo s stalnim nemirom, agresivnostjo, nenehnimi problemi v šoli, drugi se čisto zaprejo vase ali pa so izjemno pridni in uspešni. Te in številne druge situacije narekujejo staršem, da otroka opazijo, se začnejo zanimati zanj in se z njim ukvarjati več kot sicer. Otroci s svojim vedenjem in mišljenjem staršem sporočajo le eno: želijo si, da bi jih le-ti imeli radi, da bi bili zanje najpomembnejši.

Razmišljam tudi o starših, očetu in mami, ki sta nekoč, v svojih primarnih družinah bila ta prezrti otrok in sta se ob svojih starših morala naučiti (pre)živeti sama. Čustveni svet poln strahu, negotovosti in osamljenosti, ki sta si ga ustvarila kot otroka, v njunem medsebojnem odnosu in v odnosu z otroki še vedno ohranjata. Samoumevno čutita, da se lahko zaneseta le nase, da morata drugim v vsem ustreči, svoje želje pa zanikati. Najbolj boleče in do konca krivično v odnosu med starši in otroci pa je ravno to, da čustvena stiska staršev, ki sta jo prinesla v zakon iz svojih izvornih družin, drug drugemu onemogoča, da bi se začutila in se povezala ter na ta način ustvarila prostor za otroke. Žalostno je tudi to, da so v tej prezrtosti vsi člani družine popolnoma sami. Tako otroci kot tudi starši si zaslužimo, da smo za nekoga pomembni, da ob nekom čutimo, da pripadamo, saj je to temeljna potreba, po kateri vsi hrepenimo.

Začetek novih, bolj zadovoljujočih odnosov predstavljajo šele trenutki, ko si starši zaupajo in dovolijo biti drug pred drugim ranljivi. Šele ko so zmožni začutiti bolečino osamljenosti in prezrtosti, ki so jo doživeli ob svojih starših, bodo zmožni začutiti in opaziti tudi stisko otroka, ki jo je do sedaj le odigraval s svojim vedenjem. Takrat bo temu otroku postalo varno in se bo umiril. Varen odnos med staršema je tisti prostor, v katerem se lahko otrok neobremenjeno in sproščeno razvija. Ne dovolimo, da bi naši otroci kdaj doživeli bolečino prezrte deklice, ki bi nas nekoč vprašala, če sploh vemo, kako ji je bilo, ko je odhajala v vrtec…

Stik z otrokom pomeni najprej začutiti sebe

Ta prispevek bo verjetno zanimiv predvsem za starše, stare starše, učitelje, vzgojiteljice ter druge pedagoške in strokovne delavce, ki delajo ali se ukvarjajo z otroki. Vsakodnevno delo z otroki je zelo zahtevno in odgovorno. Po eni strani otrok odrasle osrečuje, izpolnjuje in navdihuje, po drugi strani pa otrok zahteva veliko mero potrpežljivosti, umirjenosti in odzivnosti s strani odraslih.

Notranji mir odraslega in stik s seboj sta nujna za to, da odrasli (starš) zmore začutiti otroka, saj le tako lahko vzpostavi stik z njim in ga zmore začutiti v vsej njegovi čustveni globini. To pomeni, da kadar je odrasli v stiku z lastnimi občutki, lahko začuti, kako se počuti otrok, ali je v stiski, ali ga je strah, je pomirjen ipd. Starši, vzgojiteljice, učitelji in drugi se torej lahko vživijo v otroka samo, če se najprej vživijo v lastne občutke, če so najprej v stiku s seboj in tem, kar doživljajo, kar pa je dostikrat težko.

Stik s seboj pomeni, da si mora odrasli najprej dovoliti začutiti ne le prijetne, temveč zlasti manj prijetne in težke občutke, kot npr. jezo, strah, žalost, sram… in se takega sprejeti. Postati mora sočuten do sebe in svojih občutkov oz. do »svojega notranjega otroka«, kajti tudi tega otroka je bilo nekoč strah, je bil jezen, žalosten, osramočen, prestrašen, ponižan, pa tega morda ni nihče slišal in opazil oz. ga potolažil in pomiril. Zato danes kot odrasli ali kot starš tudi sam ni zmožen biti sočuten do stiske svojega otroka, saj ga le-ta spominja na njegovo stisko, z njo pa se vse do danes še ni zmogel soočiti. Občutki, da kot otrok staršem ni bil dovolj pomemben, ampak večkrat prezrt, odveč in osamljen, zanj predstavljajo veliko bolečino, zaradi česar jo je vsakič znova poskušal potlačiti in pozabiti.

Zaradi navedenega pogostokrat rečemo, da grejo starši ‘preko sebe’, preko svojih dejanskih občutkov, ki jih ne želijo začutiti in sprejeti, ker so boleči, temveč jih raje nevede zanikajo. Zanikanje človeku predstavlja dodatno notranjo obremenitev in velik čustveni napor, saj mora vse težke občutke nezavedno stalno potiskati izven zavesti, zaradi česar je posledično bolj obremenjen. Če je npr. mati zelo utrujena in fizično izčrpana, saj je velikokrat doma za vse sama, otrok pa še vedno zahteva vso pozornost in skrb z njene strani, bo ta mati svoje občutke, da ji je otrok v tistem trenutku v resnici odveč, zanikala, ne bo pa si priznala, da ji je res težko ali s tem, da bi poiskala pomoč moža, najbolje poskrbela zase. Če greš preko sebe, nisi iskren do sebe, zato se občutki znotraj človeka le nalagajo in ga postopoma začnejo izčrpavati, utrujati in bremeniti. Lahko pa tudi večkrat nenadzorovano izbruhnejo na različne načine, npr. v obliki nenadnega besa, vpitja na otroke, pogostih glavobolov, depresije in drugih motenj. Če torej odrasli ni sočuten do sebe, ne more začutiti otroka in če ne zmore začutiti sebe, ne zmore niti otroka. To pa pomeni, da odrasli ne zazna, kdaj je otrok v stiski, kdaj potrebuje zaščito, iskren objem ali toplo naročje starša, kamor se otrok še kako rad zateče po varnost, razumevanje, toplino in nežnost. To je namreč vse, kar majhen otrok (pa tudi odrasli) potrebuje za svoj zdrav čustveni razvoj, predvsem pa senzitivnost in odzivnost odraslega ter občutek, da ga odrasli ves čas čustveno spremlja ter ga potolaži vedno, kadar se otrok znajde v stiski oz. ga pusti raziskovati in se prepuščati igri, kadar mu je varno in lepo.

Delo in odnosi z otroki pa tudi drugimi, bi bilo za vse nas lažje, če bi se bolj zavedali, kako se v sedanjem trenutku počutimo oz. če bi se večkrat skozi dan ustavili in pomislili, kaj čutimo ter poskušali razumeti, zakaj se tako počutimo. Če bi si npr. oseba priznala, da je jezna na šefa, ker se v službi ne zna postaviti zase ali na svojega moža, ki ga nikoli ni doma, bi bili njeni odnosi z drugimi, tudi otroki bolj razveseljivi in sproščeni. Tako bi se namreč soočila z resnico, ki bi jo pomirila in ji ne bi bilo potrebno jeze preko odnosov nevede prelivati na druge ljudi okoli sebe, žal največkrat ravno otroke. Ključno je torej večje zavedanje odraslih o lastnem doživljanju, da odrasli bolj zavestno deluje v odnosih. Resnica je namreč ta, da kolikor se trudimo v odnosih z otroki, toliko se trudimo ozdraviti svojega notranjega otroka. Bolj ko smo sočutni do otrok, bolj smo sočutni do sebe.

Partner me je prevaral

Foto: Tanja Perko

Občutki razdvojenosti, dvomov, strahov idr. so po storjeni prevari zelo običajni. Porajajo se številna vprašanja, ki (na videz) ostajajo brez odgovorov, negotovost, strah pred ponovno prizadetostjo, bolečino, izdanostjo. Najbolj je uničeno medsebojno zaupanje.


Okrevanje od trenutne situacije bo veliko bolj učinkovito, če se bosta za razreševanje težav odločila oba, če sta oba pripravljena spoznati sporočila prevare in se dokopati do izvorov, ki so vplivali na storjeno prevaro. Pri tem je pomembno, da je odločitev (kakršna koli že) za razreševanje tako osebnih kot medsebojnih težav svobodna, saj ta vpliva na motivacijo za delo (da nihče ne počne nečesa zaradi drugega, temveč zaradi sebe). Ta je tudi v praksi problem. Torej, ključno vprašanje je, kaj želita doseči, po kateri poti želita iti naprej, želita odnos graditi skupaj ali vsak zase. Ko bosta o tem razmišljala, razmišljajte tudi o razlogih, motivih, zakaj se boste tako odločili. Okrevanje po prevari je namreč proces, zahteva čas, voljo, moč, pogosto se dogajajo nihanja. Ko že mislite, da se stvari izboljšujejo, umirjajo, se znova lahko pojavijo občutki obupa, nemoči, bolečine itd. In je potrebno preživeti. V vsakem primeru se je potrebno postaviti na noge.


Pojav nezvestobe v odnosu ljudem vedno prinaša neka globlja sporočila. V vašem primeru je lahko namen ta, da se v življenju znova povežeta, da se pogosteje zaustavita in se večkrat posvetita odnosnim temam, drug drugemu, da znova začutita vrednost in smisel skupnega bivanja, doživljanja drug drugega, zaupanja in bližine drugega, ki je nemara v zadnjem času iz različnih razlogov oslabila. Namen je lahko tudi ta, da se posvetita temam, katerim se morda izogibata ali pa se jih niti ne zavedata: ranam iz otroštva. Odnosi se v odraslosti na tak ali drugačen način ponavljajo zelo podobno kot v preteklosti: izzovejo podobne občutke, doživljanja, odzive, bolečine, čustveno breme, podobne zaplete, težave, z namenom, da se nekoč razrešijo. Morda je namen kak drug.


Če odgovorim na vaša vprašanja, bom rekla, da po prevari ni možno samo okrevati, temveč okrepiti tako sebe kot skupni odnos. S tem mislim predvsem, da z zavestnim delom na sebi človek lahko povsem drugače (v odnosih najde smisel, vrednost) začne gledati na različna življenjska področja, na medsebojni odnos, na odnose nasploh, da poglobi razumevanje do ljudi, situacij, odnosov, sploh če, skozi življenjski tok dojame in spozna sporočilnost nezvestobe, da nanjo pogleda z drugega zornega kota. Da je ne smatra le kot »težavo, ki uničuje…«, temveč predvsem kot priložnost za rast, za napredovanje, za nova spoznanja, za namenitev pozornosti v veliki meri sebi: kaj morate v odnosih še spoznati o sebi, česa se morate še naučiti, kaj vse vas trenutne situacije učijo, kje se zapletate… Morda morate bolj zaupati temu, kar vseskozi zaznavate in čutite, a se ne vzamete dovolj resno, morda morate spremeniti svoja odzivanja na dogodke, partnerja, morda se morate bolj posvetiti svojim sanjam, morda se morate bolj ceniti, morda morate na kakšnih področjih potegniti zaključke in začeti drugače ipd. Povsod v literaturi boste lahko zasledili, da gre proces okrevanja po prevari skozi različne faze, dokler se situacija vsaj približno ne uravnovesi, kar lahko traja tudi leta. Z leti je bolečina manjša, tudi jeza, kaotični občutki, veliko je odvisno od vašega partnerja in njegovega sodelovanja pri zmanjšanju vaših dvomov, nezaupanja v vsakdanjih situacijah, večjo vlogo igra tudi proces odpuščanja, ko pride do trenutka, ko ste pripravljeni dogodek zares od-pustiti iz svojega življenja. Rekla bi, da človek, kolikor potegne najboljše iz situacije, po okrevanju ni več isti, kar je tudi resnični namen dogodka. Če v življenje ne začne vnašati novih sprememb, se prevara (tudi v novem odnosu) lahko znova pojavi. Bolj podrobno o nezvestobi si lahko preberete (če še niste) v priročniku V. Seles Nezvestoba, kjer boste našli kakšne odgovore ali nasvete za vprašanja. Sicer pa poslušajte svoje srce, svoje občutke, ki vas bodo vodili po pravi poti naprej. Bo pa potrebno sprejeti razne odločitve in čim bolj zožiti prostor za kakršne koli dvome, ki bi vas lahko ovirali na vaši poti. Lahko izbirate, se odločate, vse je odvisno od vsakega posameznika.